Nekaj razlage mimo poti: od prejšnje objave je minilo devet mesecev, ki so mi povsem odtujili potovanja. Ja, bil je in še je čas COVID-19, kar pomeni, da o potovanjih niti sanjati ne moremo prav zares in to dejstvo je tudi mene odvrnilo, da bi posegal po spominih - je bilo preveč boleče, ko sem mešal preteklost, sedanjost in negotovo prihodnost.
Ker pa je od potovanja že kar celo leto, sem se vseeno opogumil in tako nadaljujem (dokler ne pozabim).
Ceste okoli Chiang Maija so bile zelooooo prometne, enako velja tudi za pot do Chiang Raija, ko pa sem mesto zapustil in se podal proti vzhodu pa je bilo prometa le še za vzorec, ceste so bile slabše a pokrajina toliko bolj pestra.
Za tiste, ki ste vajeni zgolj tajskih plaž in otokov - dežela ima tudi hribe, s kar konkretnimi nakloni. Sprva me je skrbelo kako bo šlo z mojim motorčkom brez prestav, a je vse zmogel brez težav.
Vožnja je bila res sila razgibana - s plinom do konca navkreber in z razžarjenimi zavornimi koluti navzdol.
Vse tja do vznožja Phu Chi Fa kjer sem razjahal in se peš podal navzgor do razglednih točk (menda so zelo popularne ob sončnih vzhodih).
Pogled na Laos.
Ja, Laos... Malce sem se sprehodil naokoli in že sem bil čez mejo, a ker tukaj te stvari jemljejo kar zares, sem se raje hitro vrnil.
Nazaj do motorja in naprej na sever, vseskozi ob laoški meji. Turizem, tu v hribih, se močno razlikuje od tistega na jugu, ob obali.
Presenečen sem bil, da je bilo kljub strmim pobočjem ogromno zemlje obdelane - pod Phu Chi Fajem je bilo veliko nasadov jagod, ki so v novembru prav lepo zorele.
Vseskozi na sever, dokler se nisem "zaletel" ob Mekong, ki mu potem cesta več ali manj vseskozi sledi.
Pogled na laoško stran, kjer sem pred 14. leti prečkal mejo.
Sicer se mejo še vedno prečka s čolnom *** (Friendship bridge je par km bolj južno), a vse ostalo je povsem drugačno - včasih je bil Huay Xai bolj vas, kot mesto, danes pa večnadstropne hiše, igralnice, celo letališče...
*** sem izvedel, da je prehod meje uradno mogoč le preko mosta
Ja, ob Mekongu vse do Zlatega trikotnika, do stičišča mej med Tajsko, Laosom in Myanmarjem.
Od tu sem podaljšal še tajskega skrajnega severa, do Mae Sai, meje z Myanmarjem (Tachileik), potem pa obrnil proti jugu, nazaj v Chiang Rai, na večerjo ;)
Za tiste, ki ste vajeni zgolj tajskih plaž in otokov - dežela ima tudi hribe, s kar konkretnimi nakloni. Sprva me je skrbelo kako bo šlo z mojim motorčkom brez prestav, a je vse zmogel brez težav.
Vožnja je bila res sila razgibana - s plinom do konca navkreber in z razžarjenimi zavornimi koluti navzdol.
Nazaj do motorja in naprej na sever, vseskozi ob laoški meji. Turizem, tu v hribih, se močno razlikuje od tistega na jugu, ob obali.
Presenečen sem bil, da je bilo kljub strmim pobočjem ogromno zemlje obdelane - pod Phu Chi Fajem je bilo veliko nasadov jagod, ki so v novembru prav lepo zorele.
Pogled na laoško stran, kjer sem pred 14. leti prečkal mejo. 
Ja, ob Mekongu vse do Zlatega trikotnika, do stičišča mej med Tajsko, Laosom in Myanmarjem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar