Hoi An ni fajn II

Pred šestimi leti sem si upal napisati nekaj nič kaj bleščečega o enem izmed najbolj obiskanih (in sploh in oh) krajev v Vietnamu (in širše), sedaj pa zgodbo ponavljam - že z naslovom ;)
Mesto se je še bolj razširilo - s hišami, trgovinami, restavracijami... tudi množice ljudi so še večje...

... pa vendar sem se vrnil in če sem povsem iskren, bi se še kdaj.
Zakaj?
Ker ima mesto svojo dušo (ki Da Nangu tako manjka), ima nek svoj žmoht (nimam pojma kako bi to besedo spravil v slovenščino).
Zjutraj, ob opoldanski vročini ali kak dan povsem izven sezone je lahko prav prijetno mesto in prav zanimivo je kako lepo deluje preplet kitajske, japonske, portugalske in nizozemske arhitekture, ki je mesto oblikovala skozi zadnjih pet, šest stoletij.

A spet vsa idila hipoma izgine, ko mesto preplavijo horde (dobesedno) turistov. Arhitekturne lepote izginejo, ker se moraš drenjati med množico in ti pogled seže le do naslednjega koraka.

Ok, oba obiska Hoi Ana sta bila vezana na polno luno in tega ne omenjam, ker bi to name kaj posebno vplivalo (ne, luna me ne nosi, hahaha), ampak ker je takrat neke vrste praznovanje luči in posledično se v mesto zgrne še večja množica ljudi. Mogoče je izven "praznovanja" povsem drugače, a v dneh polne lune je vse slabše, pravzaprav vse bolj grozno in grozljivo.
Še v času mojega prvega obiska je veljalo, da se praznovanje zgodi zgolj 4x na leto (je bilo potrebno kar veliko planiranja, da sem na eni poti ujel cvetenje češenj v Koreji, tajsko novo leto in lampijone v Hoi Anu), da takrat ugasnejo vso javno razsvetljavo in da noč osvetljujejo le lampijon(čk)i.
Sedaj je praznovanje uradno vsako polno luno (praktično vsak mesec), a pravijo, da lampijončke v manjši meri menda prižigajo in spuščajo po reki vsak večer, ko ni dežja in tudi razsvetljava še zdaleč ni več omejena le na lampijone.

Meni to ne deluje prav nič romantično (Hoi An velja za najbolj romantično mesto daleč naokoli), niti ne fajn.