Ker me Salta ni navduševala in ker vsi pravijo, da je navdušojoča predvsem okolica, sem se odločil (no, že prej načrtoval) za rentanje avta. Za Gorenjca je najboljša odločitev tista najcenejša in ker sem v agenciji zamolčal smele načrte za dolge vožnje po slabih cestah, sem v najem dobil tega Gola (recimo nekaj med Golfom in Polom) z neomejenim številom km za tri dni za dobrih 1200 pesov (zaokroženo po črni menjavi cca. 100€).
Iz mesta sem prišel ob obilni pomoči Garminove tete (in doma naloženih ARG zemljevidih) in kar veliko km proti jugu ni bilo prav nič pretresljivih - dobra asfaltna cesta in malo prometa. A bolj, kot sem se oddaljeval od Salte bolj razgibana, barvita in zanimiva je bila pokrajina.
Najbolj zanimiv del ceste med Salto in Cafayatem pa je nedvomno soteska Quebrada de las Cochas.
V soteski pa po zanimivosti prednjači Garganta del diablo (ja, tudi tu je nekaj hudičevega ;)) oziroma Anfiteatro z dobro akustiko...
... ki so jo domačini hitro izkoristili za pesem in ples.
Nadaljevanje proti jugu po filmski pokrajini.
Le kdo bi si lahko predstavljal, da je le par km naprej ogromno vinogradov.
Cafayate.
Zanimivo (vsaj zame), da Argentinci, tu na severu, ime spregovorijo Kafadžate.
Drugače pa zgolj postanek za prigrizek, ker ni bilo časa za kaj več, npr. za ogled vinogradov, vinskih kleti...
Sedaj pa nazaj proti severu, le da bolj zahodno. Pokrajina pa spet taka, da me ni pustila ravnodušnega.
Konec asfalta in za dolgo časa makadam, za katerega sem tedaj mislil, da je slab (jah, nisem vedel kaj me še čaka).
Tudi zelenje se je poslovilo. Suha rečna struga, ki prečka cesto. Čisto nič ne izgleda, da se je ravno končala deževna doba.
Tanka, zgubana plast izšuene zemlje.
Erozija...
Na tej poti ni bil nič običajnega, še pokopališča ne.
Moram priznati, da sem na poti, ob slikoviti pokrajini, zelo užival in v bistvu je zelo dobro, da ni asfalta, saj je bila tako vožnja počasnejša in posledično sem imel več časa za opazovanje.
Je pa to del slavne argentinske Ruta 40 (La Ruta Nacional n.º 40)
Spust proti zelenju, v daljavi pa (večni) sneg.
Dnevni cilj po 360km in dobrih devetih urah vožnje (bruto).
Našel sem skromno prenočišče in ob zahajanju sonca je bilo še nekaj časa za ogled vasice, ki je nekje sredi ničesar, a za popotnike po RN40 strateškega pomena. Glede na vsa zaprta vrata in okna pa ni nič kazalo na kak višek gostoljubja.
Vaška cerkev (večerno mašo je vodila ženska).
Vse je kazalo, da bo popečen kruh nadevan s sirom moja večerja....
... a je čez čas (ko se je že dodobra stemnilo) svoja vrata le odprla ena restvracija, da sem si lahko privoščil tipično argentinsko večerjo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar