Kunming

V Kunmingu nisem bil prvič, niti drugič, niti tretjič, to je bil moj četrti obisk, a še nikoli nisem toliko časa namenil samemu mestu, vedno je bil bolj, kot ne, izhodišče za potovanje po širši okolici. Pravzaprav je bil tudi tokrat načrtovan za izhodišče, a zaradi slabih izkušenj s Turkish Airlines sem si vzel več dodatnega časa, ki sem ga izkoristil za pohajkovanje po mestu.

Čeprav gre za skoraj 9 milijonsko mesto in središče pokrajine Yunnan, pa se nikakor ne more primerjati z drugimi visokotehnološkimi ali drugače bolj razvitimi velemesti na Kitajskem.
Saj je gneča, ki je v taki državi pač pričakovana, a sredi dneva so bile široke nakupovalne ulice veliko preširoke.

Tudi večerne ure in vikendi predstave o kakšni natrpanosti niso mogli potrditi.
Tisti, ki ste bili kdaj zvečer na shanghajskem Bundu veste na kaj ciljam ;)

Ja, Kunming je po svoje največja kitajska vas, saj se mu vpliv podeželja dobro vidi na vsakem koraku. Veliko k temu pripomore sam geografski položaj (leži 1900 m nad morjem, a zaradi zemljepisne širine je skozi vse leto v ugodnem podnebju - od tod zasluženo ime "Mesto večne pomladi"). Vse naravne poti potekajo v smeri proti severu (Tibet) in jugu (Vietnam, Laos) in tako je bilo mesto stoletja bolj povezano z "Indokino" kot pa s centralno Kitajsko.

Kitajska mesta si pogosto predstavljamo kot siva betonska mravljišča, a Kunming je tu izjema, saj ima nenavadno veliko parkov in vodnih površin. Moram priznati, da so bili sprehodi (vsak dan sem prehodil vsaj 16km) ob ugodnih temperaturah in obilnem zelenju zelo prijetni.

Moje gibanje je bilo več ali manj omejeno na širši center mesta (ostalo sem videl le iz avta, avtobusa, vlaka, tudi iz letala) in tu ni ekstremno visokih stavb, največje prometnice se raztezajo čez 10 pasov in prometnega kaosa in zastojev praktično ni. Haha, samo nasmehnem se lahko ob misli na primerjavo s Hanojem ali Saigonom.
No, tudi zrak je veliko bolj čist, kot v omenjenih mestih in velika zasluga za to so električna vozila, ki so v središču močno, zelo močno, prevladovala.
Kitajci imajo zanimiv sistem registracije vozil - zeleno tablico za električno vozilo dobiš takoj in menda brezplačno, modro za vozilo na klasičen pogon pa veliko težje (ponekod kvote) in dražje. No, saj je bilo večina modelov z modrimi tablicami prestižnih (evropskih) znamk in modelov.

Edini kaos, ki ga v prometu povzročajo, so skuterji in kolesa (seveda gre pri vseh za električni pogon). V mestu je cca. 3,5 milijona avtomobilov (in večina se izogiba centra - odličen in poceni javni prevoz) in več kot 2 milijona e-skuterjev (večina seveda prav v centru) + k temu je treba dodati še nekaj deset tisoč (ja, prav ste prebrali) e-koles in manjših e-skuterjev v skupni, mestni rabi.

Saj je fajn, da so tihi in ne zasmrajujeo in onesnažujejo, a so vsepovsod - dobesedno. Vsi pločniki so jih polni, takih, ki stojijo in onih, ki se premikajo.

Če lahko za Shanghai ali Shenzen mirno zatrdimo, da sta mesti, ki nikoli ne spita, pa je Kunming povsem drugačen. Prvo umirjanje se začne v času, ko delovni ljudje zapustijo svoje službe, tam nekje po 21. uri (+kakšno minuto kasneje) pa se mesto povsem umiri.
Ne, z elektriko nikjer nič ne varčujejo :)

Še nekaj "zanimivosti", ki niso značilne le za Kunming, temveč za celotno Kitajsko.
Nadzorne kamere so vsepovsod: v mestu, na cestah, v trgovskih centrih, v parkih, v zakotnih uličicah, v vaseh... dobesedno povsod.
No, tudi policiste in varnostnike srečuješ na vsakem koraku - npr. na vstopu na vsako metro postajo (tudi železniško, avtobusno...) je rentgenski pregled prtljage in vsepovsod (tudi za vstop v park) moraš pokazati potni list.
Ne, nikakor se jim ne moreš skriti. Po drugi strani je pa tudi res, da je potem vse zelo varno in praktično nimaš nobene bojazni pred krajo, nadlegovanjem...
Kaj bo vam prevladovalo: občutek nadzora ali občutek varnosti - presodite sami ;)

Še nekaj za dilemo med nadzorom in enostavnostjo "poslovanja".
Kitajska ima sicer gotovino "zapisano v ustavo", a se v praksi vsa plačila (spet dobesedno - od plačevanja branjevki na tržnici, preko vseh trgovin, taksistov... do hotela) izvajajo preko telefona s skeniranjem QR kode.
Na letališču sem imel velik problem, da sem (s pomočjo info pulta) našel eno menjalnico in en bankomat.

Ja, telefoni so vseskozi v uporabi in večina domačinov, s katerimi sem imel opravka, je imela po dva (tudi tri). Glede na način življenja si torej ne morejo privoščiti praznih baterij in zato so na vsakem vogalu (eh, spet bom ponovil - dobesedno na vsakem vogalu, v vsaki trgovini, restavraciji...) postaje s power banki.

Glede na to, da več kot 97% kitajskega turizma predstavljajo domačini je jasno, da znanje tujih jezikov v tem segmentu povsem izginja. Ja, sporazumevanje je težavno, še bolj pa naročanje hrane, haha.
Brez telefona in prevajalnikov tudi na tem področju ne gre.
Je pa pri tem (in večini zahodnjaških digitalnih storitev) še en velik problem. Kitajska ima vzpostavljen velik informacijsko digitalni zid, ki preprečuje uporabo vseh storitev Google, Meta, X... še zamik pri GPS položaju Googlovih zemljevidov.
Preskok zidu je mogoč le z uporabo VPN.