Na kitajskem podeželju

Kunming ni bil moj cilj...
Mah, tako ali tako se na poteh večinoma držim tistega znanega reka, da je cilj pot sama in tokrat ni bilo nič drugače.
Ko sem bil zadnjič v Kunmingu na bus postaji, sem se vse zmenil po angleško, tokrat sem imel pripravljeno ime želene destinacije in prevedene osnovne besede/stavke za sporazumevanje - in je šlo sila gladko. 
Avtobus bi sicer bolj spadal kam v Laos ali Kambodžo, kot pa v tehnološko sodobno Kitajsko, a po slabih štirih urah sem uspešno prišel do Luopinga, pravzaprav do bus postaje, nekje na obrobju in še preden sem uspel na Didi aplikaciji odtipkati želeni cilj, se mi je že ponudila ena teta s taxijem in me za isto ceno odpeljala v vas.

Že prvi koraki po vaških ulicah so mi dali vedeti, da se vozni park tukaj močno razlikuje od mestnega.

Izjema, ki potrjuje pravilo ;)

Drugače pa vse tipično za Azijo, ko se vse dogaja na ulici.
Lahko bi rekel, da so Kitajci v mestih kako desetletje ali dve pred nami, na podeželju pa za nami, a ni čisto tako, vsaj kar se tiče podeželja - tam je miselnost glede odprtosti na ulico pač povsem drugačna.

Glede življenja in dogajanja na ulici - še ena potrditev v sliki ;)

... in tudi potrditev moje misli, da je na življenje na ulici treba gledati v širšem kontekstu...

... po drugi strani pa dokaz, da življenje ne poteka samo na ulici in da je podeželski zaostanek verjetno večji od desetletja ali dveh.