Tres dias

Nekaj suhoparnosti zadnjih treh dni:
Barranquilla sama ni taka, da bi si jo za dolgo zapomnil, a Kolumbija (in Kolumbijke :)) me je znova navdušila in kar s težavo sem jo zapustil. Pa ni šlo tako gladko.
Tik pred vkrcanjem na avion za Bogoto so mi povedali, da je polet od tam v Panamo skenslan, a so mi hkrati ponudili, da me prestavijo k drugi kompaniji, ki ima popoldan direkten let. OK. Iztržil sem še "kosilo" (hamburguesa, papas fritas y gaseosa) in se spet načakal.
Panamo sem videl le na poti z letališča na bus postajo (skoraj uro vožnje) in na prvi pogled je bila mešanica med New Yorkom in Jurskim parkom. Od daleč vidiš le na destine nebotičnikov, za juro pa je poskrbel pelikan (izgledal mi je kot kak leteči dino, ki mu ne vem imena), ki je letel pred avtom. Blišč se je z bližino, barakarskim naseljem in svinjarijo hitro razblinil.
Še bolj pa moji načrti o poti v Kostariko. Sem se že vse zmenil za bus karto za Kostariko in naprej v Nikaragvo (pa še čas bi imel za ogled panamskega kanala), potem so pa od mene hoteli knjižico z dokazilom o cepljenju proti rumeni mrzlici. Halooo, od kdaj, od kje, zakaj, ne me basat.... Tako jaz v angleščini, oni pa meni nazaj v španščini, da me Kostaričani ne bodo spustili, ker prihajam iz Kolumbije in da je edina varianta, da ostanem v Panami en teden. Supervisorja na telefon (hehe, to je bilo šele zanimivo poslušat) in on trdi celo, da moram panamski obisk podaljšati na 10 dni. Ne trde besede, ne plave oči niso pomagale :(
Kaj nardit (so peli Pankrti)?
Lahko bi letel direktno v Managuo, a to bi pomenilo več kot 300€ pribitka. No go. Tudi mi ni bilo do tega, da bi cel teden v Panami štel ladje.
Hmm, saj je še ena bus kompanija, ki vozi international in hvalabogu je edino v Panami centralna bus postaja (drugje ima vsaka družba svojo postajo na svoji lokaciji).
Poiščem Panaline, a mi povedo, da se jim je pokvaril bus. Neeeeee.
A sreča, zraven so še eni, ki imajo še danes en bus v Kostariko. Previdno vprašam kako je s cepljenjem in mi tip pravi, da res včasih zahtevajo, včasih ne, včasih se da zmenit, včasih te cepijo....
Daj karto, v najslabšem primeru pridem nazaj, a mislim, da se bo dalo ceneje "zmenit", kot pa je letalska karta.
O trajanju vožnje sem že pisal in tudi to se že ve, da sem uspel priti čez mejo. Think positive!!!
V San Joseju sem za luknjo, ki jo hvalijo v LonelyPlanetu odštel pretiranih 14$. Še dobro, da mi ščurkov niso računali po glavi. To bi bilo šele drago.
Še dobrih osem ur vožnje, neverjetno hiter (eno uro) prehod meje in znašel sem se v nikaraški Granadi.