Davnega leta 1933 je bila v noveli Lost Horizon opisana dolina večne mladosti in sreče in nekaj let pozneje posnet še film. Ta pa je našel pot do mojih oči in ušes potem, ko so ga v sedemdesetih in osemdesetih letih (jim je vzelo kar 13 let dela - no, verjetno le časa) prejšnjega stoletja skoraj v celoti restavrirali (7 minut se je za vedno izgubilo). Zahvaljujoč internetu sem si film lahko ogledal in kasneje izvedel, da so Kitajci pred devetimi leti okrožje Zhongdian uradno preimenovali v Shangri La.
Čisto "pravi" Shangri La na dosegu letala in busa..... to je pa treba pogledat.
In sem šel.
Vožnja je bila še najbolj podobna doživetemu v Indiji. Ozka (ampak res ozka), zavita in gori-doli cesta, postavljena v zraku (močno dvignjena od tal in tako tudi brez bankin), polna počasnih tovornjakov in traktorjev in koles s prikolicami parkiranih kar na cesti. Ata šofer (sem moral prav pogledati, da res ni Indijec) pa na gas in smo drveli - tako noro, kot še množica drugih. Dve, tri ure je bilo res kar precej noro, ko pa smo prišli na planoto (tam nekje okrog 3000 mnm) se je vse skupaj umirilo - cesta je bila nova, širša, z manj ovinki... predvsem pa se je spremenila pokrajina. Res, kot da bi se bližal obljubljeni deželi. Trava je bila sveže ozelenela, pobočja polna mnogobarvnih rož, na visokih gorah pa še krepko vidni ostanki snega.
Boing.
Me je udarila realnost srečanja s "predmestjem" novega Shangri Laja. Štiripasovna vpadnica med betonsko steklenimi stavbami. Povsem praznimi. In med njimi so se pasli jaki. Mestno središče pa široka, zaprašena ulica z mešanico stare, komunistične, neosebne arhitekture in visokih stavb, obdanih s temnim steklom, ki so po času močno prehitele prebivalce, ki še vedno živijo "po starem" (prizori, kot sem jih vajen z večine tretjega sveta - vse se opravlja na ulici).
Hitro sem pobegnil z avtobusne postaje in se zatekel v objem starega dela mesta - spet kamnite uličice, sive kamnite strehe... le kanalov, mostov in lampionov ni bilo. Je bilo pa zato vse bistveno bolj umirjeno, z res malo turisti (močno smo prevladovali NEpoševnooki) in večjo domačnostjo. Mogoče zato, ker je Zhongdian (ups, pardon - Shangri La) bolj tibetanski, kot pa kitajski. Leži namreč čisto na severu Junana, se skoraj dotika Tibeta, prebivalci so pa budisti (med njimi sem se še vedno dobro počutil).
Se je pa poznalo skoraj 3300m nadmorske višine - zaradi lenobnega dihanja ponoči skoraj nisem spal, saj sem moral vedno znova in znova močno vdihniti, da mi ni povsem zmanjkalo zraka; pa tudi temperatura ozračja ni bila prav nič prijetna - na srečo imajo skoraj v vseh hostlih električne grelne blazine, za podnevi sem si pa prenovil garderobo z North Face jakno in windstoperjem. Cena? Kot se za robo, ki je padla s kamiona pač pričakuje ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar