Vietnam - stran od uhojenih poti

Horde ruskih in kitajskih turistov, milijoni Američanov in Evropejcev. V Vietnamu rastejo hoteli hitreje kot gobe po jesenskem dežju na Jelovici. Vse je ful turistično. Domačini so neprijazni in na vsakem koraku te hočejo nategniti.
Vse je res, in kako naj potem pojasnim, da že petič odhajam tja.
Obstaja tudi drug Vietnam. Kjer ti ruščina, kitajščina in angleščina pomagajo prav toliko, kot svahili ali slovenščina; kjer namesto v hotelskem kompleksu prebivaš v družinskem gostišču; kjer je na jedilniku namesto pizze goi cuon; kjer ti nasmejani domačini prijazno pomagajo...
In šel sem tja.

Jah, ni pa vse tako enostavno, kot se zgoraj prebere. Če bi bilo, bi tam Rusi že jedli pizze ;)
Gre za kraje, ki so odmaknjeni od ustaljenih turističnih poti in kamor ne vozijo hop-on-hop-off avtobusi. Edina prava opcija za obisk je z lastnim prevoznim sredstvom.
V Hanoiju sem najel (10$/dan) tole Hondo (tokrat originalno) Blade in začetnim 38.000km v slabem tednu dodal še svojih 850km - ves čas je lepo predla, brez kašljanja, vedno se je zbudila že ob prvem pritisku na zaganjač, vzmetenje je dobro uravnavalo vse gube na cestah... le okvir je bil za ene tri številke premajhen (pač azijski standardi), tako da so me na koncu bolečine v trtici spravile do sočnih in solznih kletvic.


Zgodaj zjutraj, še pred prvo prometno gnečo sem zapustil Hanoi in megla me ni spremljala zgolj čez Rdečo reko, temveč večji del dopoldneva.

Saj bi napisal, da je bilo prvih 130km dolgočasnih (ker nisem nič fotkal), a daleč od tega. Privajal sem se na vietnamski promet (verjemite, da je nekaj zelo posebnega) in bil 111% skoncentriran na dogajanje na cesti (in okolici). Nešteto je bilo prehitevanj težkih tovornjakov, ki so se komaj premikali in izogibanj avtobusom, ki so divjali po nepreglednih ovinkih. Potem pa še živali... Brez odločnih zaviranj bi imel na prvem kolesu celo zbirko kokoši in petelinov. Ampak to bi še preživel, bližnjega srečanja z bivolom, ki ga je nekaj splašilo v trenutku, ko sem se peljal mimo njega, pa zagotovo ne. Odločala so stotinke in po tem, ko sem ga za cm zgrešil mi je srce še dolgo razbijalo, kot bi pretekel maraton.
Dolg vzpon na prelaz Thung Khe - me je že krepko skrbelo zaradi vremena.

Na vrhu pa se je odprlo in pred mano je bil nov svet - Mai Chau... ki pa sem se mu tokrat izognil in nadaljeval naprej proti SZ in vedno bolj v hribe.




Ja, drug svet. Tu boste (na srečo) zaman iskali Ruse, Kitajce, Korejce... eh, še individualni popotniki zaidejo v te konce bolj poredko. Domačini še vedno nosijo tradicionalna oblačila, s katerimi se ločijo etnične skupine med seboj. Tile na fotkah so iz ene izmed vej Hmongov, v regiji pa prebivajo še skupine Muong in Thai.

Ne, niso riževa polja, ampak čajni nasadi. Moc Chau je poln zelenih grmičkov (se bom potrudil s posebnim zapisom v nadaljevanju).
Še tretjič bom zapisal: kako drugače.

Moc Chau je bila moja skrajna severna točka in naslednji dan sem se odpeljal proti jugu - seveda spet skozi hmongovske vasice.

Pogled proti Mai Chau, tokrat z druge strani.


Mai Chau je bil še najbolj turističen, v bistvu ravno prav, da sem si v miru lahko privoščil pozen zajtrk (brez prevajalnika).

V dolini je bil čas za prvo presajanje riževih sadik na polja.



Del od Mai Chau do Pu Luonga (šel sem po nekih stranskih poteh) mi je bil najbolj všeč od vse vožnje na poti. Ovinkasto vzpenjanje (sedaj razumem motoriste) v hribe polne bambusovih gozdov.

Z vrha pa pogled na bregove polne riževih teras.

Saj sem rekel, da sem šel po stranskih poteh ;)

Nekaj pa tudi po "glavni" cesti,


Vasi so malo drugačne, kot pri nas, a v še tako zakotni je avtobusna postaja in bencinska črpalka (hmmm, domnevam, da tudi trgovina z mešanim blagom - vse na istem mestu).


Z riževih teras do riževih polj...


... ki potrebujejo vodo. Tok vode iz potoka poganja kolo, ki z bambusovimi tulci prenaša vodo navzgor, na polje - genialno domiselno.


Obilje vode tudi za druge namene.

Potem je bilo spet 130km 111% pozornosti in malo manj fotogenične pokrajine - vse tja do Ninh Binha, ki mu bom tudi namenil poseben zapis (ga je vreden)

 Tradicionalno pokopališče med kraškimi griči.

Od Ninh Binha do Hanoija je ogromno prometa - nekaj ga pobere sicer avtocesta (kjer je prepovedana vožnja z motocikli), a tudi po stari glavni cesti je bilo tako noro, da sem zavil na stranske poti - ena gre po nasipu ob Rdeči reki.

Spet in spet nekaj povsem drugačnega.

Najprej sem mislil, da obnavljajo kakšno staro cerkev, šele nato pa ugotovil, da gre za novogradnjo - hmm, zanimivo, čudno, bizarno, nenavadno...
Fotkano v vasi Bo Đao (dobrih 30km južno od centra Hanoija) - če bo šel kdo pogledat končni izdelek.


Raznovrstnost na poti proti Hanoiju.



Ljudi sem kar malo zanemaril, a je bilo veliko srečavanj, še več smeha, skupinskih fotografij in ja, v veliki večini so bili zelo prijazni.

Pred potjo sem si rekel, da bo to nekakšen preizkus, trening za morebitno pot od Hanoija do Saigona, a sem se ob bočnem sedenju na letalskem sedežu (jah, bolečine v trtici) na poti domov odločil, da nima smisla...
Sedaj, ko gledam fotke in se spominjam kako zelo je bilo fajn, pa sem se (verjetno) premislil. Upam, da gospodična moli tudi zato, da bi se jaz vrnil in upam tudi, da bo uslišana ;)

1 komentar:

Unknown pravi ...

Kratko, ampak lepo prikazana izvirnejša zamisel za "po neuhojenih vietnamskih poteh", predvsem pa lepe fotke.