Ko se je cesta med Chiang Maijem in Chiang Raijem po hribovitih ovinkih in makadamskih odsekih (rekonstrukcija) končno le zravnala in se je promet močno zgostil, sem se pač vključil v dogajanje. Medtem, ko so hitrejši prehitevali mene in jaz počasnejše sem povsem zgrešil odcep za Beli tempelj - jah, nič, sem kar podaljšal do mesta, odložil prtljago v prenočišču, se na hitro umil in se počasneje vrnil.
Sem kar pričakoval kar me je čakalo, a sem bil vseeno (spet) presenečen nad množico. Wat Rong Khun je bil tako poln poševnookih turistov, da so varnostniki s piščalkami (in klicanjem v kitajščini) usmerjali ljudi in skrbeli za vsaj malo pretoka. Seveda so vsi hoteli delati selfije in IG slikce med potjo, predvsem na fotogeničnim mostom pred glavnim templjem... ne, nisem ga uspel pofotkati, ker je bil vseskozi tako poln ljudi, da se ga ni niti videlo. Pa resnici na ljubo se mi niti ni dalo čakati ali tik pred zaprtjem še enkrat poskusiti srečo.
Drugače pa - ja, lep in zelo poseben je.
Za slikce, ko izgleda, kot da je prazen pa je potrebno veliko potrpljenja in včasih tudi kak rafal in naknadno izločanje fotk.
Ni komentarjev:
Objavite komentar