Njami po kitajsko

Kako nahraniti milijardo in pol lačnih ust zna biti kar izziv.
Najprej je treba pridelati veliko, veliko hrane, potem pa skrbno paziti, da je odmet čim manjši.

Odgovor na drugo postavko izziva imajo Kitajci praktično že od nekdaj. Enostavno ničesar ne zavržejo in na krožnikih ter v skledah se znajdejo stari, ki so povsem izven naše domišljije glede hrane.
Iskreno povedano, tisto kar sem videl za njihove specialitete, jaz ne bi dal niti svojemu psu.

Prvi problem pa je bil do nedavnega skoraj nerešljiv (lakote zaradi slabe letine), a so ga z moderno tehnologijo, napredno mehanizacijo, gnojili, herbicidi in umetnim podnebjev v obliki rastlinjakov povsem odpravili. 
Že z letala sem videl tisoče in tisoče ogromnih rastlinjakov pokritih s plastično folijo in enak pogled se mi je ponovil, ko sem se vozil z vlakom.
V kontroliranem okolju in z dodatki so pridelki neprimerno večji, hmm, celo za nas, nekam nepredstavljivo veliki.

Yunnan je svetovna prestolnica divjih gob in v poletnih mesecih postane Kunming prizorišče prave "gobarske mrzlice". Za lokalne prebivalce gobe niso le hrana, temveč sezonska obsesija, ki vključuje tudi določeno tveganje. V restavracijah, specializiranih za gobe natakarji nastavijo štoparice na mizo, ko začne juha vreti. Gostom je strogo prepovedano poskusiti jed, dokler ne preteče natanko 20 minut, saj bi bile nekatere vrste gob v nasprotnem primeru strupene ali bi povzročile halucinacije.

O yunnanskem čaju, ki je tudi svetovno znan pa v nadaljevanju...
Do takrat pa si sestavite jedilnik na podlagi videnega na kunminških ulicah in tržnicah: