Že pred odhodom sem doma našel nekaj skopih podatkov in se potem posvetoval z Geminijem, ki mi je obisk priporočal, kljub temu, da že ve za mojo izbirčnost in se je že navadil, da mu odvrnem z "že videno" ali "take stvari me ne zanimajo".
Mogoče bo najlažje, da grem kar po vrsti, kot hiše v Fenglinu zagotovo niso :)
Wanfenglin KLIK se je med domačimi turisti kar dobro "prijel", a hitro so se pokazale tudi slabosti površinske velikosti atrakcije in posledično razdrobljenosti prenočišč po vseh vaseh naokoli.
Čez dan so bili turisti na ogledih, zvečer so se pa dolgočasili ali zapijali v lokalnih gostilnah - kakorkoli, podjetni Kitajci so ugotovili, da se iz turističnega bisera da iztržiti bistveno več, če bi ljudje zapravljali tudi po sončnem zahodu.
Naselje obsega več kot 600 večnadstropnih stavb, povsem v izgledu Buyi arhitekture, od kamnitih pročelij, preko lesenih stebrov, ograj, do streh pokritih s tradicionalnimi glinenimi korci. Potem je pa tu, na eni strani, še tisoče in tisoče drobnih detajlov in na drugi, ogromni objekti, kot so mostovi, stolpi, stopnišča... celo umetno jezero.
Zgornji dve fotki: dolga pot (nekaj sto metrov), ki vodi od parkirišča in sprejemnega centra proti naselju in prva ulica v naselju.
O fenomenu oblačenja v tradicionalne noše sem že pisal KLIK in Fenglin je pri tem bolj pravilo, kot izjema. Prve hiše so izposojevalnice oblek in kozmetični saloni.
Poziranje se začne že pri prvih stopnicah...
Jah, je treba paziti, da se obleke ne zmečkajo in puder ne zbledi ;)
Poskusite si predstavljati, da je bila pred štirimi leti (dve leti je trajal gradnja - do 2024, ob mojem obisku pa je bilo skoraj natančno dve leti od otvoritve) tu čista divjina, oziroma le nekaj njiv (menda spori glede lastništva še vedno trajajo).
Stavbe niso postavljene v ravnino, ampak so razmetane po pobočjih in terasah, da posnemajo naravno naselitev vasi Buyi, ki so se skozi stoletja dejansko morale prilagajati strmemu terenu, ker je bila rodovitna zemlja v dolini preveč dragocena za gradnjo hiš.
Spomnim se Pekinga KLIK, ko je bilo nekaj ulic lepo prenovljenih in odetih v "starinska oblačila", spomnim se Kashgarja KLIK, kjer so tradicijo povsem povozili, predvsem se pa spomnim Lijianga KLIK in kako jim (o Kitajcih sveda govorim vseskozi) je uspelo uničiti (z mojega, zahodnjaškega, pogleda) lepo mesto. Ampak to so bila vsa mesta, ki so živela že stoletja, imela dušo (hmm, koliko jo je še ostalo), tu je šlo pa za povsem umetno tvorbo in bolj, ko sem hodil po naselju in se mu čudil, bolj sem se zavedal razlik v pogledih, ki temeljijo na kulturi, običajih, navadah...
V Evropi cenimo patino, avtentičnost in "starino" kot dokaz časa, V kitajski kulturi je pogosto forma in simbolika pomembnejša, kot to, ali je kamen star 500 let ali 2 leti. Če objekt izgleda kot tradicija, če je lep in če omogoča stik s kulturo (pa čeprav uprizorjeno), je za kitajskega obiskovalca doživetje realno.
Še nekaj fotkanje, kolikor je dopuščala in omogočala svetloba...
... čez most in po manj obljudenih ulicah proti izhodu.
Podatki o obiskovalcih so skopi, oziroma poudarjajo samo vrhunce obiskov, npr. prve pol leta 5 milijonov, prvi štirje dnevi 120.000 ljudi in tako računajo tudi povrnitev stroškov na optimističnih 8 let. Bolj realne napovedi za prihodnost kažejo, da je 20.000 za vikend ali praznik in letno 5 milijonov obiskovalcev že povsem uspešno in da se bo investicija verjetno povrnila nekje v 15 letih - kar se meni zdi še vedno odlična realizacija.
S počasnim korakom, med osamljenimi turisti, ki so tudi že zapuščali prizorišče sem se poglobil v misli: to je Kitajska, ki se je odločila, da bo preteklost naredila udobno in dostopno; nič ne škripa, nič ni umazanega, zanemarjenega in čeprav so vasi postavljene v spektakularne soteske, se zdi, da so tam zgradbe zgolj zato, da se v njih zrcali lepota hribov, ne pa življenje ljudi.
Potovanja po Kitajski, še posebej ob obisku projektov, kot je Fenglin, te hitro postavijo pred zrcalo lastnih vrednot. Ko stojiš sredi umetno zgrajene vasi, ki prodaja podobo tradicije, te hitro zamika, da bi sodil. A ne potujem, da bi popravljal svet, ampak da bi razumel logiko, ki ga poganja in če v Indiji smeti niso moja pravica do obsojanja, potem v kitajskih umetnih vaseh moje mnenje o pomanjkanju duše nima nobene teže. Sem le gost, ki išče lepoto v detajlih in razumevanje v tišini jutranjih ulic – ostalo pa prepuščam tistim, ki v teh prostorih živijo, delajo in gradijo svojo prihodnost.
Ja, različni smo in to je fajn!
Ni komentarjev:
Objavite komentar