Aja, svile do sedaj še nisem našel :(
Šele na poletu od Taškenta proti skrajnemu vzhodu države sem opazil, da dežela ni zgolj ravninska - se je videlo kar nekaj nagrbančenega in celo pokritega s snegom.
Enourni polet do Andijana (Andijon, Andizhan, Andižon, Andižan) nama je prihranil en zelooooo dolg dan (raje dva) vožnje po cestah in obmejno mesto sva dejansko izkoristila zgolj za poceni prehod v sosednjo državo.
Prvo začudenje na letališču: nihče ni prišel do naju, da bi težil s ponujanjem prevoza - prav nasprotno - šele zunaj terminala sem našel skupino moških, ki so se lenobno presedali in za katere sem "sumil", da bi lahko bili taksisti.
Drugo začudenje: kljub temu, da sva bila edina brez lastnega prevoza se mi sploh ni bilo treba truditi s pogajanjem za prevoz - že druga cena je bila sprejemljiva.
Ja seveda, preveč lepo, da bi bilo res v Uzbekistanu.
Takoj, ko smo zapustili urbani del ceste, ki vodi do meje s Kirgizijo, je začel šofer jamrati glede cene in dolžine poti, potem pa ceno podvojil, češ saj imata še nahbtnika. Sprva so bili pogovori še strpni, a sčasoma vse bolj ostri in napeti. Pa stric kar ustavi sredi ničesar in naju napodi ven. Ups. Sedaj se pa začnejo grde besede in nekaj telefoniranja z njegove strani. In se spet peljemo, a sem že dojel, da pot z njim sigurno ne bo več dolga. Imam že skoraj identično izkušnjo iz Toga.
Res. Čez par minut se spet ustavimo in stric iz prtljažnika zabriše najina nahrbtnika.
Ja, saj sem rekel, da že doživeto na drugi strani sveta ;)
Nekaj deset metrov naprej se ustavi avto in takoj mi postane jasno - najin stric je računal, da bo do meje še nabral par potnikov, a se mu ni izšlo in zato se midva preseliva k drugemu stricu, ki je že imel dve potnici.
Nekaj km se drenjamo in potem spet stop in znova presedanje v naslednji avto, ki nas pripelje do konca dolge kolone tovornjakov. Peš slediva sopotnicama iz avta do prvih kontrolnih točk. Sopotnici sta bili kar pravi za sledenje saj sta očitno poznali obmejne organe in tako sva tudi midva relativno hitro (vseeno je trajalo dobro uro) prehajala med kontrolami - pregled potnih listov, izpolnjevanje obrazcev, pregled prtljage, pregled naju, spet potni listi.... Opraviš na eni točki, vse pospraviš, hodiš nekaj deset metrov in ponoviš postopek. Je pa veliko zaposlenih in vsi imajo delo :(
Adijo Uzbekistan!
Na kirgiški meji pa mimo dolge kolone čakajočih (ki se niti niso razburjali) direktno do okenca, kjer so nama požigosali potna lista in to je bilo vse. Presenečenje. Samo ena kontrolna točka, nobenih rentgenov, nobenega spraševanja, nobenega kontroliranja, če je bil prejšnji pregled dovolj temeljit.... Pa še brez raznih povabilnih pisem, rezervacij hotelov, vizumov. Dober začetek.
Brez problemov dobiva prevoz do Oša (Osh) in to v avtu brez sovjetskih korenin.
Ni komentarjev:
Objavite komentar