Songkran - uvod

Iz Seoula naprej k naslednjemu cilju.
Začetek je bil fajn: jutranji bus do letališča je bil hiter, šalterje za check in so odprli do sekunde točno in na letalu nisem imel soseda, tako da me je večji del vožnje prijetno pozibavala glasba iz mp3 predvajalnika. Potem je pa vlogo prevzelo letalo - več kot uro "rollercoaster" spuščanja, stjuardke ves čas na sedežih privezane, pol potnikov pa polnilo vrečke bruhalke. Zaradi nevihte sem imel v Guangzhou čas, da se nadiham, saj so bila vsa letala na tleh skoraj dve uri - potem pa mirno nadaljevanje do Chiang Maija.
Pozno večerni prihod in sprehod do najbljižje trgovine...
Prva ugotovitev: uf, tu bo pa vroče... pa nič ne kaže na novo leto....
???

Songkran je sicer praznovanje tajskega novega leta in se močno razlikuje od silvesterskih praznovanj, ki jih poznamo pri nas. Ne gre za prehod v drugo leto, ampak za zaznamovanje prihoda pomladi. Po tradiciji se prvi dan obišče templje in menihom daruje hrano; polivanje z vodo pa naj bi ljudi očistilo grehov in odgnalo nesrečo.
Novo leto je 13. aprila, praznovanje Songkrana pa se nadaljuje tudi 14. in 15.

Na novega leta dan so Tajci iz templja pripeljali Budin kip, ki so ga verniki na veliko posuvali s cvetjem.

Na plano so prišli tudi mladi menihi.

Popoldanska povorka s številnimi Budinimi kipi, ki jih polivajo z vodo.

V povorki pa številne skupine, izgleda da tudi različnih etničnih pripadnosti.

To je tisti, mirni, tradicionalni del, ki poteka v zgodnjih dopoldanskih urah in/ali v templjih, v povorkah... in tu ni prostora za kakšno izživljanje s polivanjem z vodo, streljanjem z vodnimi pištolami in podobno. Voda je sicer vedno prisotna, a v teh primerih gre za mirno in spoštljivo pljuskanje, ki bi ga na nek način mogoče lahko primerjali z našimi voščili "Srečn'ga pa zdrav'ga".

Povsem drugače je od poldneva do večera, takrat pred vodo ni varen nihče.
Kar nekaj strahospoštovanja sem imel pred začetkom fotkanja, ker sem imel izkušnje s fotkanjem Holija v Indiji (KLIK, KLIK, KLIK), kjer mi kljub fotoaparatu v roki ni bilo nič prizanešenega.
Za Songkran sem pa tudi prebiral, da se nihče ne ozira kaj imaš v roki, ko te poliva z vodo - še več: večji fotoaparat, bolj vabljiva tarča.
Torej - namenska PVC vrečka čez aparat in objektiv, z lepilnim trakom zatesnjena okoli sončne zaslonke, roka v vrečko in elastika za tesnilo na roki.
Zunaj pa sonce in 42 stopinj C. Črno ohišje se je nenormalno segrevalo, roka v "topli gredi" vseskozi mokra.... Na vsake toliko časa je bilo potrebo poiskati miren in varen kotiček, da se je vse skupaj malo ohladilo.
Ja, fotografska je težka!

Seveda pa sem zavaroval tudi telefon in potni list, potem pa še vse skupaj dal v vodo-odporno vrečo/nahrbtnik.
Se vam zdi, da sem pretiraval?
V naslednji objavi bo jasno, da nisem ;)