V Panami sem že bil (ok, res, da tisti, ki jo oblivata Karibik in Pacifik) zato sem zavil proti hriboviti notranjosti.
Že pred potjo sem se zavestno odločil, da ne bom obiskal nobenega slonjega "zavetišča" in hkrati pričakoval, da jih bom videl kje v naravi. Opozorilnih znakov je bilo veliko, slonov pa nikjer.
Tole je bilo še najbljižje srečanje ;)
Ne, nisem Bear Grylls in nisem s stiskanjem in okušanjem ugotavljal kdaj je bil slonček tu in kam je šel.
Mi je hitro postalo jasno, da so sloni tu pač nadlega in jim na tresoče načine omejujejo prostor.
Zavoj daleč stran od uhojenih poti in glavnih prometnic do Buduruwagala Raja Maha Viharaya - tisočletje starega budističnega templja (no, tistega kar je še ostalo) z največjim (stoječim) Budo na otoku.
Potem pa v klanec, v hribe po ovinkih in strmih naklonih, ki jim je bil moj tuktuk zučuda kar lepo kos (mogoče zato, ker sem se že privadil na prestavljanje, hehe)
Ko enkrat vidiš Salto Angel, pa Iguazu in Viktorijine slapove, te taka padajoča voda pač ne more preveč navdušiti. Ok, se je pa prilegel krajši postanek. Slap Rawana.
Turisti fotkali, domačini pa...
Še nekaj km ovinkov in klancev in ... veselje ob pogledu na tablo, ki mi je dala vedeti, da bom lahko jedel "westan" food :)
A je bilo veselja hitro konec, ko sem ugotovil, da gredo vse ceste in uli(či)ce strmo navzgor in da nikakor ne morem najti izbranega hostla (ja, sem se kar pošteno oznojil med manevriranji po teh klancih).
Očitno pa je bilo neuspešno iskanje dobro zato, da sem potem našel prijetno sobico, do katere je vodil položen klanec, vse glavne stvari (restavracije, trgovine, železniško postajo, nenazadnje tudi izhodišče za pohode po okolici) sem imel na dosegu kratkih sprehodov, pa še tuktuk je bil na varnem in pod streho.
Aja - pa novega prijatelja sem dobil ;)
Še nisem napisal: prišel sem v Ello.
Ni komentarjev:
Objavite komentar