Moc Chau prenočišča

Več turistov poraja zahteve po več posteljah in hitri Vietnamci so se hitro prilagajali - najprej sicer s klasično vietnamsko gradnjo s kitajskimi dodatki (modra stekla npr.), potem so si pa rekli - če je že most nekaj posebnega, naj bodo pa še prenočišča.

Beli zmaj

 

Predstavljajte si zaspano vas, ki jo niti domači turisti ne poznajo, a pride na popotniški zemljevid zaradi obsežnih čajnih nasadov v okolici - tako sem Moc Chau spoznal pred sedmimi leti KLIK in še par let ni bilo bistvene spremembe.
Potem je pa prišel Covid in očitno so imeli v tistih krajih veliko časa za razmišljanje (btw. v Vietnamu je bilo večino časa Covida prepovedano potovati, meje so bile formalno zaprte...), vlada se je spomnila, da bi bilo potrebno vlagati v turizem in investitorji (po vsej državi) so priložnost zgrabili z vsemi "stotimi" okončinami (boste razumeli, ko bom pokazal še ostala vlaganja).

V Moc Chau Tourism Joint Stock Company so se domislili, da bo za lokalni turizem najbolje, da zgradijo najdaljši stekleni most na svetu. Za nas, tu pod Alpami, zelo smela, če ne že kar nora ideja, za njih pa dva tleska s prsti in ideja o zmaju (vietnamsko sveto bitje), ki se vije po robu strme pečine in se požene čez dolino na drugo stran se je uresničila že leta 2022.

Bach Long - Beli zmaj (konstrukcija je bele barve, da bi izstopala iz temno zelenega deževnega gozda in sivih apnenčastih pečin) ima skupno dolžino 632m (zraven štejejo tudi v pečino vpeto stekleno pot) in niha 150m nad tlemi doline. 

Glede konstrukcije: gre za posebno tri plastno kaljeno steklo debeline 4cm, francoskega proizvajalca, jeklenice so pa pripeljali iz Južne Koreje... in naj bi zdržala hkratno težo vsaj 450 ljudi.

Med obiskom sem si most delil še s štirimi drobnimi Vietnamci, a rahko zibanje, predvsem pa prost pogled med nogama tja v globino mi ni vzbujal nobenega navdušenja, niti zadovoljstva - čeprav so most (za predstavo) "preizkusili" z vožnjo težkih avtomobilov in udarjanjem po steklu z macolami.

"Tiste" poti po 

Za tiste, ki jim most ne predstavlja dvig adrenalina ;)
 

Pobeg iz megle

Med preganjanjem časa med IG točkami v Sa Pi in ob stalnih pogledih v (megleno) nebo sem dostikrat pomislil, da bi bilo res bolje, da bi ostal pri treh obiskih... 
Še nekaj mi je prišlo na misel - namreč to, da gre morda le za "nižinsko" (Sa Pa leži na 1600m)  meglo in da je na Fansipanu (3143m) povsem drugače. Pa sem šel do spodnje postaje žičnice - ja, sedaj lahko na najvišjo vietnamsko goro prideš sede v slabi uri in ne tako, kot pred leti, ko si za pot potreboval dva dneva vzenjajočega se pešačenja. Sem vprašal eno teto pri prodaji vozovnic, če je kje kakšna kamera na gori, pa prijazno pokliče svojo kolegico na vrhu in mi kar prek telefona pokaže sliko v živo. Lahko bi uporabil ponarodel rek v JV Aziji: same same (but different).
Med pohajkovanjem sem se šel parkrat pogret (v sobo, restavracijo, na masažo - vratne mišice so mi na motorju povsem otrdele) in hkrati preverjal vremensko napoved za naslednje dni. Nič obetavnega ni kazalo - ravno nasprotno in tako sem se odločil, da najprej kupim puhovko ;)
Druga odločitev je bila pa, da nima smisla vztrajati tu in tako sem se naslednje jutro ob sončnem vzhodu... Hmm, to se sedaj nekam čudno sliši - skratka, ob 6:00 sem v dežju in gosti megli zajahal svojo Hondo in se podal v dolino.

Hmm, spet ni bilo čisto tako preprosto - puhovka pod anorakom se je izkazala za življensko rešiteljico, tako da sem bil vsaj malo manj premražen (a daleč od kakega udobja), za vidljivost pa žal nisem imel nobene pametne rešitve.
Že prej povededano, da na motorju niso delovale luči - zato sem vklopil smerni kazalec, da sem bil vsaj malo viden. Vizir čelade sem nekaj časa brisal, se vozil z dvignjenim, si brisal oči... Cesta je bila ovinkasta, strma, podlaga gladka, drseča...

Lahko si predstavljate olajšanje, ko sem se toliko spustil, da se je megla razkadila, da je dež ponehal... Za hip sem celo pomislil, da delam napako, da se bo zgoraj tudi razkadilo, posijalo sonce... No, takrat nisem vedel, sem pa iz poročil naslednji dan izvedel, da je Sa Po objel ledeni (dobesedno) mraz - to bi bilo šele veselje, da bi se spuščal po zaledeneli cesti :(

Pokrajina se je spreminjala, kvaliteta ceste tudi, tako da nisem vedel koliko časa bom potreboval do cilja, ki sem ga vsekakor želel doseči pred temo.

Praktično edini pravi postanek je bil v majhni vasici Ban Nhap, kjer sem se srečal z ženskami 
 iz plemena Tai Dam (Black Thai) z značilnimi stožčastimi frizurami.

Ko sem zagledal cvetoča drevesa, sem se pa tudi jaz nasmejal :)

 

V Moc Chau sem pridrvel krepko pred temo, po eni strani ful zadovoljen, da mi je uspelo, po drugi pa povsem utrpel in premražen (dejansko sem se tresel in škripal z zobmi).
365km se ne sliši kaj posebnega, a za vietnamske in take vremenske ter cestne razmere je bil pa kar zalogaj. Ne bi ponavljal, res ne!

Insta Sa Pa

Če se hočeš v Vietnamu iti turizem, moraš poskrbeti za instagramabilne točke in Sa Pa pri tem ni nobena izjema, prej pravilo.

 

Sa Pa (Cha Pa)

Bilo je nekoč, tam nekje... hmm, pravzaprav točno na začetku prejšnjega stoletja, ko so Francozi, ki so tisti čas kolonijalizirali Vietnam, imeli dovolj vseh tihotapcev, ki so s Kitajske nosili opij, v obratni smeri pa vietnamsko sol in so s svojimi tolpami obvladovali in terorizirali obmejne vasi. No, verjetno so pa hoteli imeti tudi mir in kontrolo nad pomembnim delom legalnih trgovskih poti, ki so vodile na Kitajsko in posredno proti Burmi. Dogovor s Kitajci je botroval izgradnji (1901 - 1906) t.i. Yunnanske železnice, ki je na vietnamski strani potekala od Hanoja do obmejnega mesta Lao Cai. Prej so stvari transportirali po Rdeči reki in je vsaka pošiljka potovala do prestolnice več kot mesec dni, z železnico pa se je rok skrajšal na manj kot pol dneva.

Mimogrede so francoski vojaki še malo pogledali po okoliških hribih in se ustavili tam, kjer je danes Sa Pa in kraj poimenovali po bližnji vasi, kjer so se ljudje s širše okolice zbirali na tedenskih sejmih/tržnicah. Kar so domačini (pleme Hmongov) imenovali Sa Pa, so oni izgovarjali Cha Pa.

Kraj jim je bil tako všeč (leži neposredno pod najvišjo vietnamsko goro Fansipan (Phan Xi Păng 3147m), ki jo imenujejo tudi Streha Indokine), da so iz enosledne poti naredili cesto in ga povezali z dolino.
Zaradi ugodne klime so zgradili vojaški sanatorij za častnike, sledile so številne vile premožnih Francozov, ki so se na ta način umikali pred poletno vročino v Hanoju.

Z leti je Cha Pa postajala vse bolj priljubljena, tako da so čez poletje celo preselili državno administracijo iz Hanoja... in posledično se je razvijala (gradnja številnih hotelov) tudi turistično. 
Z asfaltiranjem ceste se je bilo mogoče zvečer ob 21:00 vsesti na vlak v Hanoju in priti naslednje jutro ob 9:00 na zajtrk v Cha Pi.

Idila je trajala tja do II. svetovne vojne, ko se je začelo dolgo obdobje sovražnosti med Francozi in Vietnamci (predvsem združenih v Viet Minh - komunistično narodnoosvobodilno fronto) - v tem času je bilo porušena večina francoskih vil in večina prebivalcev je pobegnila.
Tja do poznih šestdesetih let je Sa Pa samevala, a še tiste, ki so ostali in se vrnili, so potem pregnali Kitajci s kratko okupacijo v 1979.

(zgornje štiri črno bele fotografije so sposojene s spleta - pojavljajo se na več straneh, tako da nisem ugotovil zanesljivega vira/izvora - skratka pa: niso moje)

 

V letu 1991, na desetem kongresu vietnamske komunistične partije so določili, da je Sa Pa primerna in pomembna za turizem. Še dve leti in stvari so se z državnim vlaganjem začele premikati.

Z letom 1993 so Sa Po formalno odprli tudi za tujce in turizem se je začel vračati.

 Kakšno je bilo moje prvo srečanje s Sa Po sem že zapisal KLIK, no napisal sem pravzaprav kakšna so bila moja prva tri srečanja in celo v naslovu namignil, da se ne bom vrnil nikoli več. Saj veste tisto o zarečenem kruhu...

(te tri črno bele fotke so pa moje - iz l. 1997)

avtor: Andy Tarica

Tako za vpogled, da boste lahko primerjali z naslednjimi fotografijami - tako je bilo konec devetdesetih, spodaj pa moje fotke z letošnjega (2025) marca.

 

Ne vem koliko je novih hiš, trgovin, restavracij, masažnih salonov, avtomobilov, motorjev... našel pa sem podatek, da sem bil ob prvem obisku eden izmed 5.000, sedaj pa en izmed 150.000 (na letni ravni).
Ne vem niti kako bi vse te spremembe komentiral - ja, v toliko letih se vse spremeni in verjetno nisem ravno poklican, da bi sodil o tem ali je sedaj bolje ali slabše.
S časovnim odmikom se seveda pojavi nostalgija in ja, cel kup stvari sem pogrešal, a še najbolj prisrčne male Hmongice (mimogrede Hmongi so tu (hmm, bili) večinsko prebivalstvo). 

 

 Na koncu sem le srečal eno malo Hmongico, ni bila predstavnica Črnih Hmongov, ni nosila indigo oblačil, ni imela velikih srebrnih uhanov, v klobuku ni imela skritega glavnika, šivanke in sukanca, na ramenih ni nosila pletene košare in na vrvici ni imela velikega ščurka s katerim bi se igrala...
Ja, svet se je spremenil ;)