Sa Pa (Cha Pa)

Bilo je nekoč, tam nekje... hmm, pravzaprav točno na začetku prejšnjega stoletja, ko so Francozi, ki so tisti čas kolonijalizirali Vietnam, imeli dovolj vseh tihotapcev, ki so s Kitajske nosili opij, v obratni smeri pa vietnamsko sol in so s svojimi tolpami obvladovali in terorizirali obmejne vasi. No, verjetno so pa hoteli imeti tudi mir in kontrolo nad pomembnim delom legalnih trgovskih poti, ki so vodile na Kitajsko in posredno proti Burmi. Dogovor s Kitajci je botroval izgradnji (1901 - 1906) t.i. Yunnanske železnice, ki je na vietnamski strani potekala od Hanoja do obmejnega mesta Lao Cai. Prej so stvari transportirali po Rdeči reki in je vsaka pošiljka potovala do prestolnice več kot mesec dni, z železnico pa se je rok skrajšal na manj kot pol dneva.

Mimogrede so francoski vojaki še malo pogledali po okoliških hribih in se ustavili tam, kjer je danes Sa Pa in kraj poimenovali po bližnji vasi, kjer so se ljudje s širše okolice zbirali na tedenskih sejmih/tržnicah. Kar so domačini (pleme Hmongov) imenovali Sa Pa, so oni izgovarjali Cha Pa.

Kraj jim je bil tako všeč (leži neposredno pod najvišjo vietnamsko goro Fansipan (Phan Xi Păng 3147m), ki jo imenujejo tudi Streha Indokine), da so iz enosledne poti naredili cesto in ga povezali z dolino.
Zaradi ugodne klime so zgradili vojaški sanatorij za častnike, sledile so številne vile premožnih Francozov, ki so se na ta način umikali pred poletno vročino v Hanoju.

Z leti je Cha Pa postajala vse bolj priljubljena, tako da so čez poletje celo preselili državno administracijo iz Hanoja... in posledično se je razvijala (gradnja številnih hotelov) tudi turistično. 
Z asfaltiranjem ceste se je bilo mogoče zvečer ob 21:00 vsesti na vlak v Hanoju in priti naslednje jutro ob 9:00 na zajtrk v Cha Pi.

Idila je trajala tja do II. svetovne vojne, ko se je začelo dolgo obdobje sovražnosti med Francozi in Vietnamci (predvsem združenih v Viet Minh - komunistično narodnoosvobodilno fronto) - v tem času je bilo porušena večina francoskih vil in večina prebivalcev je pobegnila.
Tja do poznih šestdesetih let je Sa Pa samevala, a še tiste, ki so ostali in se vrnili, so potem pregnali Kitajci s kratko okupacijo v 1979.

(zgornje štiri črno bele fotografije so sposojene s spleta - pojavljajo se na več straneh, tako da nisem ugotovil zanesljivega vira/izvora - skratka pa: niso moje)

 

V letu 1991, na desetem kongresu vietnamske komunistične partije so določili, da je Sa Pa primerna in pomembna za turizem. Še dve leti in stvari so se z državnim vlaganjem začele premikati.

Z letom 1993 so Sa Po formalno odprli tudi za tujce in turizem se je začel vračati.

 Kakšno je bilo moje prvo srečanje s Sa Po sem že zapisal KLIK, no napisal sem pravzaprav kakšna so bila moja prva tri srečanja in celo v naslovu namignil, da se ne bom vrnil nikoli več. Saj veste tisto o zarečenem kruhu...

(te tri črno bele fotke so pa moje - iz l. 1997)

avtor: Andy Tarica

Tako za vpogled, da boste lahko primerjali z naslednjimi fotografijami - tako je bilo konec devetdesetih, spodaj pa moje fotke z letošnjega (2025) marca.

 

Ne vem koliko je novih hiš, trgovin, restavracij, masažnih salonov, avtomobilov, motorjev... našel pa sem podatek, da sem bil ob prvem obisku eden izmed 5.000, sedaj pa en izmed 150.000 (na letni ravni).
Ne vem niti kako bi vse te spremembe komentiral - ja, v toliko letih se vse spremeni in verjetno nisem ravno poklican, da bi sodil o tem ali je sedaj bolje ali slabše.
S časovnim odmikom se seveda pojavi nostalgija in ja, cel kup stvari sem pogrešal, a še najbolj prisrčne male Hmongice (mimogrede Hmongi so tu (hmm, bili) večinsko prebivalstvo). 

 

 Na koncu sem le srečal eno malo Hmongico, ni bila predstavnica Črnih Hmongov, ni nosila indigo oblačil, ni imela velikih srebrnih uhanov, v klobuku ni imela skritega glavnika, šivanke in sukanca, na ramenih ni nosila pletene košare in na vrvici ni imela velikega ščurka s katerim bi se igrala...
Ja, svet se je spremenil ;)