Prvič
sem v to majhno gorsko vasico, ki so jo "odkrili" Francozi in se vanjo zatekali pred vietnamsko vročino, prišel pred trinajstimi leti, skupaj s Kim, Anjo in Jelko. Takrat je bila res le vasica, z eno samo ulico in še s številnimi francoskimi kolonialnimi ostanki. V Lao Caiju smo s težavo našli enega strica s starim ruskim terencem, ki nas je zapeljal pod najvišji vietnamski vrh. V vasi smo nameravali ostati zgolj en dan, a se je ta zaradi številnih prijateljskih vezi, ki sta si jih ustvarili Kim in Anja z malimi Hmongicami, raztegnil v tri nepozabne dneve, pa še potem smo imeli kar velike probleme, da smo Sa Po sploh lahko zapustili. V vasi je bilo kak ducat motorjev in trije avtomobili, lokalni bus pa je v dolino vozil zelo poredko. Na koncu smo našli skupino francoskih turistov in si z njimi delili kombi vse tja do Hanoija. Mimogrede – v kombiju 8+1 smo bili: vietnamski šofer, devet Francozov, štirje Slovenci in vsa prtjaga – in tako dobrih deset ur.
Drugič
je bilo dve leti kasneje, ko sem si pot iz Hanoija v kombiju delil z dvema Vietnamcema in štirimi Kanadčankami in jim veselo opisoval vso čarobnost romantične gorske vasice. Žal se moj opis ni več skladal z dejanskim stanjem in naslednji dan je k meni pristopila Yasmina (po rodu Iranka) in mi dejala:" I feel so sorry for you".
V samo dveh letih so nastale nove ulice polne (pre)visokih hiš, Hmongi so namesto košar z drvmi nosili velike tranzistorje, vsepovsod pa je bilo veliko hrupa motorjev in avtomobilov. V Hanoiju so zaslutili turistično priložnost in na nedeljski "smenj" v Sa Pi so začeli s kombiji in avtobusi voziti množice turistov (tako tujcev, kot tudi domačinov).
Priznam, da se mi je utrnila veliko več, kot le ena solza in od popolnega razočaranja me je rešila le prijazna skupinica malih Hmongic, ki so se me še spomnile – a še to zgolj kot Kiminega očeta.
Tokrat sem prišel z vlakom in že jutranji pogled na Lao Cai ni obetal nič kaj dobrega. Desetine kombijev je čakalo na prihod nekaj sto turistov, ki sedaj za prevoz v glavnem uporabljajo nočne vlake.
Sa Pa je ostala zgolj v mojem spominu, saj mesto v katero sem prišel praktično ni imelo nič več skupnega z vasico izpred trinajstih let. S težavo sem na svoje mesto postavljal cerkev s stopnicami na katerih so včasih sedele ženičke Hmongov in Rdečih Dzao, malo gostilnico z odličnimi palačinkami z bananami, pisano tržnico, vaško trgovinico z mešanim blagom in nekdaj najvišjo stavbo v vasi, ki so jo sedaj povsem zasenčili številni visokonadstropni hoteli.
Male Hmongice nimajo več časa za tkanje prijateljski vezi s tujci saj se z mobilnimi telefoni pogovarjajo s prijateljicami iz sosednjih vasi (hmm, mogoče tudi z onimi na kitajski strani), pod cervijo se razprostirajo stojnice s ceneno kitajsko robo, na mestu gostilnice je indijska restavracija in tam, kjer je bil nekoč konec sveta je sedaj novo naselje – hmm, pravzaprav ne eno samo, pač pa vsaj tri ali štiri in še vedno rastejo nove hiše, vedno višje in mogočnejše....
Ne, Sa Pe res ni več.
Da ne bi zgolj tarnal in se solzno spominjal preteklosti sem poskušal napredek vsaj delno izkoristiti sebi v prid. Z enim od domačinom sem se dogovoril za rentanje motorja in se za 8$ dva dneva vozil po bližnji in daljni okolici – ja, tam, kjer so bile včasih le blatne stezice so sedaj asfaltne ceste ali pa vsaj makadamske poti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar