Tomb raider

V prejšnji objavi sem veliko jamral nad množicami turistov, sedaj pa malce bolj optimistično naprej ;)
Po sončnem vzhodu je velika večina (po liniji najmanjšega odpora ali po črednem nagonu) nadaljevala ogled Wata, midva sva se pa premišljeno odločila za Ta Phrom in bila nagrajena s (skoraj) samoto.

Najin motorist sicer ni bil prav nič zadovoljen z dodatno vožnjo, sva bila pa midva zato toliko bolj, ker se je načrtovanje res obrestovalo.

Tako je bilo pa l. 2007, ko se je še dalo neovirano hoditi med ostanki temljev.

V Bayonu pa ni bilo več sreče - nepregledne množice (kitajskih) turistov so zavzele celotno področje in kamorkoli sem obrnil objektiv vedno sem v iskalu zagledal nekaj poševnookega - obupal in nehal fotkati.

 ....še enkrat nazaj v Angkor Wat...

Konec romantike

To je ena izmed redkih fotk sončnega vzhoda v Angkorju, ki mi je še ostala, glavnino sem namreč izbrisal. Pa nisem bil razočaran nad svojim znanjem, nad tehničnimi zmožnosti mojega Canona, niti nad arhitekturo ali vremenom in naravo.

V tej množici tiči moje razočaranje. No, saj približno sem vedel kaj me čaka in zato sem si z zgodnjim prihodom tudi zagotovil mesto v prvi vrsti, a vseeno - kar je preveč je preveč.

Vsepovsod je bilo ljudi bistveno preveč, ogromno prerivanja, skakanja v kader, da ne omenjam svetlečih zaslonov telefonov in tablic, prižganih baterijskih svetilk in bliskanja kompaktov - zaradi tega sem izbrisal nekaj deset (po mojih merilih) uničenih fotk.

Ko se je množica po sončnem vzhodu zvalila v Angkor Wat sva s K. (že prej načrtovano) raje pobegnila drugam.

Ne vem no, če je to prihodnost turizma, potem se ga jaz ne grem več. Vsepovsod stotine paketnih turistov (predvsem Kitajcev), ki so se v veliki večini zabavali s tehničnimi igračkami in pravzaprav niti ne vedeli kje sploh so.
Kakorkoli sem mislil, da sem pripravljen na množični turizem v Siem Reapu, pa sem bil vseeno iz ure v uro bolj razočaran. Jah, lokacijo poznam že iz dveh prejšnjih potovanj (16 in 8 let v preteklosti), a me je sedaj že pot z letališča presenetila - mestece se je neverjetno povečalo, namesto prašne poti je v center vodila štiripasovnica, namesto petih restavracij jih je sedaj vsaj sto, potem pa še bari, tržnice, trgovine....
Ne, popotniške romantike ni več.

Da ne bo vse skupaj zgolj le tarnanje - tudi prenočišč je ogromno in za bistveno manj denarja kot v Burmi dobiš tu veliko udobja, vsak dan se lahko zmišljuješ kaj boš jedel in pil, izlete in prevoze se da lahko organizirati. Nenazadnje - imajo BeerLao (sploh nisem ljubitelj piva, a čez laoškega ga ni).

Drugače pa - po Ngwe Saungu smo v Yangonu preživeli še en dan skupaj, skupinica je odletela domov, s K. pa sva nadaljevala pot čez BKK v Siem Reap.