Luang Prabang - ni več upanja

Ko sem se pred tremi leti poslavljal iz Luang Prabanga KLIK sem imel cmok v grlu in solzne oči, zavedajoč se vseh sprememb in ob misli, da je to slovo za vedno.
Usoda se je poigrala, tako kot jaz z načrtovanjem poti iz Kitajske na Tajsko - namesto letala sem izbral vlak čez Laos.

 

Desetletja je bil Luang Prabang meni najljubše mesto na svetu, saj je imel eno tako posebno vzdušje, vedno me je prevzela mirnost, spokojnost, celo tišina. Bili so trenutki, ko sem se zjutraj v miru pogovarjal z menihi, s kolesom po prašnih poteh odkrival okoliške obrtne delavnice, si za razumno ceno privoščil odlično hrano in celo sprehod po večerni tržnici je bi sproščujoč, saj ni bilo nobenih vsiljivcev, še barantanje je potekalo v prijaznih tonih, nikjer glasnih besed, prerekanja...
Luang Prabang je bil tako oddaljen, da smo tja prihajali le "izbranci", no, tisti, ki smo si to res želeli in bili pripravljeni ure (celo dneve) trpeti na neudobnih prevozih.
Potem pa je prišel vlak, ki je povezal kitajski Yunnan vse tja do tajske meje, oziroma do Vientiana, z njim pa ogromne laoške obveznosti do kitajskih sosedov.
Dvodnevna pot se je skrajšala na par udobnih ur, odpravljen je bil vizumski režim in kitajskim "poslovnežem" so na široko odprli vrata.

Luang Prabang je bil l. 1997 sprejet na UNESCO seznam in temu je tudi pripisati "ogromen" obisk ob mojem prvem srečanju z mestom - po podatkih je bilo v l. 1999 okrog 50.000 obiskovalcev.
Sedaj se pa vsedite in globoko zajemite sapo: v l. 2024 je bilo v Luang Prabangu 2,4 milijona obiskovalcev - ja obisk se je v 25 letih torej povečal za 50x

Saj ni treba posebej poudariti, da gre v veliki večini za Kitajce - ki so povsem spremenili turistično, pa tudi kulturno krajino.
Prej so bili obiskovalci z vseh koncev, vsak je pustil le drobtinico svojih navad, a vsrkal velik kos tistega prijetnega vzdušja, ki ga je mesto ponujalo, sedaj Kitajci prihajajo v zaprtih skupinah, jedo kitajsko hrano, prenočujejo pri rojakih, ki so pokupili ali sezidali nove hiše na obrobju... celotna organizacija (in denarni tok) gre preko kitajskih agencij.

Interakcije z domačini ni več in ob tako številčnem obisku je jasno, da se je tudi njihov odnos spremenil, seveda na slabše. Ni več prijaznih odgovorov, ni več nasmehov, vidi se naveličanost, utrujenost, na trenutke sem vlekel vzporednice s kraji, ki so doživljali podobno usodo (Chiang Mai, Hoi An, Siem Reap...)

Edina svetla točka (se ponavljam skozi leta) so izdelki na večerni tržnici, kjer (še) ni cenene kitajske robe, ampak močno prevladujejo domači obrtni izdelki (v veliki meri zasluga manjšin Hmongov in Tai Lue)

Še Beer Lao je bil nekam bolj grenak, kot ponavadi...
Jah, nič, spet sem vrgel svojo prtljago na keson poltovornjaka in se odpeljal - tokrat na železniško postajo.

Solz ni bilo več, je bilo pa ogromno žalosti, ker sem dokončno spoznal, da za Luang Prabang ni več upanja.