Dve prestolnici

Šuši (če boste googlali napišite Shusha/Šuša/Şuşa, kar je azerbajdžansko ime za isto mesto) je bil nekoč, daleč nazaj, središče pokrajine na kateri se sedaj nahaja Gorski Karabah, podobno vlogo pa je imel tudi v času Sovjetske zveze.

Najbolj, žalostno, pa je znan po Šuša pogromu - masakru, ki so ga l. 1920 uprizorili Azeri. V marcu 1920 so v treh dneh pobili, posilili, požgali in porušili praktično vse kar je bilo armenskega - številke o žrtvah se zelooo razlikujejo glede na vire, a verjetno bo najbližje resnici trditev, da jih je bilo okrog 20.000. V letu 1916 je bilo v Šušiju več kot 23.000 Armencev, leta 1926 pa manj kot 100.
Z vdorom boljševikov, ki so mu sledila turbulenta leta se je tudi število azerskih prebivalcev stalno manjšalo, nekaj razcveta, tudi turističnega, je mesto doživljalo v času SZ, a je vse skupaj obstalo na manj kot četrtini tistega kar je bilo pred pokolom.
V začetku novodobne vojne za Gorski Karabah je bilo mesto pomembno azersko vojaško oporišče in izhodišče za napade na bližnji Stepanakert - do l. 1992, ko so ga zavzeli Armenci in pregnali vse Azere. V naslednjih desetih letih jim je uspelo porušiti in izropati kar 80% mesta - med drugim tudi realko na zgornjih fotkah.

Katedrala Sv. odrešenika (Ghazanchetsot), ki je bila zgrajena konec 19. stoletja je bila tudi tarča azerskega krvavega pohoda, prizanesli so ji le toliko, da so jo potem uporabljali za skladiščenje orožja. Izropano (zvon so našli v ukrajinskem Donetsku) so še v času naslednje vojne vsaj trikrat  poskušali požgati s pomočjo avtomobilskih gum - po zavzetju so Armenci "dobili v roke" le še kamniti skelet. Z veliko pomočjo armenske diaspore so katedrala obnovili in sedaj velja za simbol Šušija.

Menda se sedaj trudijo, da bi mesto obnovili in oživili, a je še daleč, zelo daleč od nekdanje slave.

Na poti proti Stepanakertu.

Stoletja je na tem mestu stala armenska vasica Vararakn (hitri potok), ki so jo sredi 19. stol. Azeri preimenovali v Khankendi (kanova vas - Xankəndi - to ime je (še) danes (spet) v mednarodni veljavi), l. 1923 pa poimenovali po boljševističnemu revolucionarju Stepanu Šaumjanu v Stepanakert.
Po propadanju Šušija je vodilno vlogo v regiji prevzel prav Stepanakert in hitro postal pravo mesto (prebivalstvo se je do l. 1970 podeseterilo).
Ko so Azeri razglasili neodvisnost (1991) so mesto spet preimenovali nazaj in ga že čez par mesecev začeli napadati in bombardirati - to je trajalo vse do (ponovnega) padca Šuše.
Zaradi relativno kratke (kot mesto) in burne zgodovine kraj ni ravno arhitekturni biser, je pa glavno mesto, upravno in izobraževalno središče z novim stadionom in nedelujočim letališčem.
Mimogrede: nogometna ekipa nepriznanega Gorskega Karabaha je svojo prvo tekmo odigrala z ekipo nepriznane Abhazije ;)

Gorski Karabah - Nagorno Karabakh - Artsakh

Sem hotel na FB vprašati, če bo kdo v Stepanakertu, da bi se dobili na kaki pijači, a sem se premislil, ker itak nihče ne bi razumel štosa.
Ja, Slovenec "potuje" predvsem na Hrvaško, na Tajskem mu je že tako dolgčas, da si ob pivu zaželi srečanje s sorodniki, po prihodu s Sri Lanke pa se čuti poklicanega, da napiše priročnik "Kako potovati po svetu".
Na srečo imam prijatelje in znance, ki se sedaj smejijo in razumejo mojo odločitev, da sem namesto peščenih plaž izbral hribovje in gorovje Gorskega Karabaha.

Vrata v Gorski Karabah pri vrhu Lačin koridorja preko katerega so Armenci v bojih z Azeri vzpostavili povezavo z Armenijo.

Kako je s potovanjem tja sem nekaj že napisal KLIK, a so razmere veliko bolj zapletene.
Zadnje obstreljevanje z desetinami mrtvih je bilo pred natanko enim letom - dovolj dolgo nazaj, da tujce spustijo v "državo", a vseeno še dovolj blizu, da jim je gibanje v obmejnem pasu prepovedano.

Ja, stvari tam doli (gori) niso bile enostavne že dolga desetletja.
Pa poglejmo zadnjih sto-dvesto let.
Dobro stoletje je bil Karabah del carske Rusije, po razpadu katere je le leto obstajala Transkavkaška federacije, ki je razpadla na Armenijo Azerbajdžan in Gruzijo. Poleti 1918 je bila razglašena karabaška avtonomija in kasneje še sklenjeno premirje z Azerbajdžanom (vmes so bili spori glede delitve ozemlja). Zaradi azerbajdžanskega pokola Armencev v prestolnici Šuši je bilo premirje kratkotrajno (do marca 1920) in nasledila ga je zveza z Armenijo. Leto se še ni končalo, ko so območje že zasedli boljševiki in ga priznali, kot del Armenije. No, a so se kmalu premislili in ga zaradi turških zahtev dodelili Azerbajdžanu. Poleti 1923 je del Karabaha dobil avtonomijo, a tako, da je bil ta del ločen od Armenije, vmes pa razglašena Kurdska avtonomna pokrajina.
Desetletje navideznega miru so l. 1935 prekinili protesti proti Azerbajdžanu, ki so bili v naslednjih letih vse pogostejši. Stanje je bilo (kljub vsakoletnim demonstracijam po l. 1960) obvladljivo še do l. 1988, ko je skupščina avtonomne pokrajine izglasovala odcepitev od Azerbajdžana.
Sledile so množične migracije - po več kot 200.000 Armencev se je izselilo iz Azerbajdžana in Azerov iz Karabaha in Armenije. Za nekaj časa je neposredno oblast prevzela vlada v Moskvi, a se je ob razpadanju SZ kmalu pokazala njena nemoč in zopet so zavladali Azeri.
Takoj po razpadu velike države je Azerbajdžan ukinil avtonomnost pokrajine, čemur je sledil referendum na katerem so se prebivalci Karabaha z veliko večino odločili za povsem neodvisno državo.
Sledil je azerski vojaški napad, odgovor karabaške vojske, spet azerska ofenziva in karabaški odgovor (s pomočjo armenske in potiho tudi ruske vojske)....
Maja 1994 je bilo podpisano premirje, ki pa ni ustavilo kratkotrajnih konfliktov, še manj pa rešilo spora med vpletenimi, ki traja še dandanes.
Pred razpadom SZ je bilo v Karabahu nekaj manj kot 200.000 prebivalcev, od tega 76% Armencev in 23% Azerov, pri zadnjem popisu l. 2005 se je od 137.737 ljudi za Armence opredelilo 137.380, za Azere pa 6.

Spomenik "Mi smo naše planine", bolj znan kot tatik-papik (babica-dedek) - novejši simbol Karabaha, ki stoji ob vhodu v sedanjo prestolnico Stepanakert

 

Danes je Republika Artsakh (novo uradno ime za Gorski Karabah) sicer nepriznana, a de facto neodvisna država, z lastno vojsko, policijo, sodstvom, izobraževalnim sistemom.... z Armenijo si deli "le" denarno valuto dram.

Dokazno gradivo