Raj z napakami

Kot običajno sem pred potjo naredil domačo nalogo in prebral tudi desetine motorističnih zapisov, ki so si bili povsem enotni, da je obalna cesta med Phan Rangom in Nha Trangom ena izmed najbolj slikovitih cest v Vietnamu nasploh.

In res. Razgledi so bili tako lepi, da me ni motil niti močan bočni veter in tudi cesta je bila v (za vietnamske razmere) zelo dobrem stanju in večinamo prazna. Dejansko sem zelo užival v vožnji.

Užitek se je spremenil v grozo, ko sem se konkretno približal obali.
Žalostno strašljiv pogled na stanje, glede na to, da poznam desetine držav, kjer z odpadki delajo bistveno slabše kot Vietnamci.

Tolažba zame, ko je cesta zavila malce v notranjost in se mi je oko spočilo na riževih poljih in ob opazovanju tradicionalnih vaških opravil, ki jih v zahodnem svetu zagotovo ni v taki obliki.

Tam pri Cam Ranhu sem (po zelo prometni glavni cesti) tako hitel, da sem dodobra zgrešil odcep na (sicer daljšo, a bistveno manj prometno) obalno cesto, a hkrati dobil priložnost, da sem si od daleč pogledal kaj me čaka.

Severno od Cam Ranha je na 15 kilometrski plaži zrastla (in še raste) množica ogromnih turističnih kompleksov in glede na to, da je potem le še slabih 20km do izredno turističnega Nha Tranga (v nadaljevanju mojih blogovskih zapisov) lahko pričakujemo kakih 40-50km obale, pozidane s hotelskimi stolpnicami.
V Cam Ranhu je bilo včasih ameriško vojaško oporišče z letališčem, s katerim so po koncu vietnamske vojne kar 25 let upravljali Rusi. V zadnjih letih pa so ga modernizirali in namenili potniškemu prometu - v letu 2018 do te mere, da je lahko sprejemalo tudi do 80 letal dnevno; hkrati pa je bilo edino vietnamsko letališče, ki je sprejelo več tujcev, kot domačinov. Pomembni podatki za razumevanja celotne zgodbe, tudi tiste potem o Nha Trangu - zapomnite si ;)

Dolgo časa sem se vozil med hoteli, nekje (The Arena Cam Ranh) me je varnostnik celo spustil (verjetno se je zmotil, ker me je potem naslednji pospremil ven), da sem naredil en krog po ulicah v kompleksu, a vsi hoteli so bili prazni, vse je izgledalo zapuščeno in zanemarjeno.

Računalničarji poznamo razlike med demo verzijo in potem dejansko izvedenko - zelo podobno je tudi v primeru teh hotelov: zgornja fotka je očitno demo (našel na spletu), spodnji dve pa tisto kako sem jaz zabeležil Areno Cam Ranh.

Ne samo fotke, tudi besede so včasih "demo". Tako pišejo o Cam Ranhu na Uncover Vietnam:
"Paradise in a bay, Cam Ranh is ready to steal crowns as it skyrockets towards becoming South Vietnam’s top resort destination. With 5-star resorts, fine dining, exceptional beaches, and a relaxing atmosphere – Cam Ranh has it all. The only thing that is noticeably missing is the crowds."
No, zadnji stavek je definitivno resničen.

Malce naprej, spet (od zgoraj navzdol): demo posnetek, kako je bilo dejansko pred parimi leti in dve moji fotki (marec 2023) - hotelska centra Dessole in Swandor.

Sicer sem laik tako na področju gradbeništva, kot se tudi ne spoznam na kristalne kroge, ki kažejo na turistične trende v Vietnamu, a nekaj stvari s tega konca mi je pa le znanih.
Ne glede na to kdo je investitor, so delavci domačini, večinoma obrtniško neizučeni in temu primerna je tudi gradnja (videno na tisočerih primerih). Vzdrževanje je še dosti slabše, kot gradnja (tudi povedano iz izkušenj).
Vprašanje je tudi kakšne materiale vgrajujejo, ker navkljub slabemu vzdrževanju bi pričakoval, da vsaj zidani objekti zdržijo več kot 15-20 let, a ni vedno tako.
Potem je pa še ena "malenkost", ki bi se jo morali investitorji še kako zavedati, pa se je očitno ne.
Vietnam ima vsako leto večje probleme z erozijo morske obale in to zelo resne probleme, saj monsunsko vreme naenkrat odplavi več metrov obale - nepovratno.
Kako to izgleda pri hotelih, ki so grajeni na obali, tako kot ti v tem blogu: KLIK

 

Zrno soli

En izmed (poglavitnih) razlogov, da sem prišel na obalo prav v Phan Rangu je bilo dejstvo, da so v okolici ene izmed največjih solin v Vietnamu. Kar poveden podatek, glede na to, da ima Vietnam več kot 3000km morske obale in posledično ogromno možnosti za pridobivanje soli. 

Dokaj zgodnji prihod v mesto mi je dal na voljo dovolj časa, da sem še krepko pred sončnim zahodom šel v raziskavo terena.
Kilometer za kilometrom razočaranja...
Ne vem ali sem imel prevelike želje ali so bila pričakovanja nerealna ali ni bil pravi čas, ampak prevozil sem 60km, da sem našel par (dobesedno) majhnih "polj", kjer so dejansko nabirali sol, vse ostalo je bilo prazno in pod vodo. Sem se z iskanjem kar močno trudil, se vozil po makadamskih poteh in enoslednih stezah med polji... Površina solin pa se dejansko meri v kvadratnih kilometrih.

Nekaj časa sem bil še tako naiven, da sem mislil, da sem mogoče prišel prezgodaj (sem bral, da dela potekajo zgodaj zjutraj in pozno popoldan zaradi opoldanske vročine) in sem se zato v poznem popoldnevu vrnil in doživel še večje razočaranje - med vsemi polji sem našel le enega delavca.

Za naslednje naivno razočaranje pa sem se malo pogovoril sam s seboj :)
V bistvu ne samo naivnost, to je bila pravzaprav neumnost, da sem pričakoval, da bodo na poljih delale ženičke s tradicionalnimi koničastimi klobuki in sol prenašale v košarah. Ful fotogenično!
In od kje mi taka pričakovanja?
Ja, s spleta seveda in v tistem pogovoru s seboj sem "ugotovil", da gre za nameščene in plačane modelke, ki jih oblečejo in opremijo ter v primerni svetlobi postavijo na fotogenična mesta. Od tod tudi dobre, kaj dobre, odlične fotke.
Ja, realnost pa je povsem, povsem drugačna.

Še par ugotovitev - večina polj je bila povsem nedostopnih (zaprtih z ograjami, na vhodih pa varnostniki), dela ne potekajo samo s samokolnicami in v (so)lastništvu so vseprisotni Rusi.

Od Dalata do morja

Po dvodnevnem bluzenju po Dalatu in okolici je napočil čas, da se odpravim na jug, proti morju.

Aja, nič še nisem omenil svojega prevoznega sredstva...
V Dalatu je na desetine izposojevalnic motorjev, a (skoraj) vse so usmerjene na domače turiste, kar v praksi pomeni, da je kontakt mogoč le preko telefona, oziroma, da ne odgovarjajo (napisal sem ene 20 mailov, FB sporočil in podobnih oblik kominikacije) na angleško napisana sporočila.
Zadnje sito za moje neuspehe pri najemu poceni motorčka pa je bilo dejstvo, da ti ga posodijo zgolj za vožnje po okolici Dalata in da za jamstvo zahtevajo potni list.
Tako mi je preostal zgolj, že s prejšnjih potovanj preizkušen, Tigit Motorbikes. Gre sicer za visoko profesionalno (za vietnamske razmere) podjetje v lastništvu Avstralca, kjer pa so cene podvojene. Ok, 9$, namesto 4-5$/dan bom že preživel...
Honde, ki sem jo dobil, sem bil že dodobra vajen in prva dva km sta šla gladko... potem pa izguba moči in se je ustavila. Z vsemi triki, ki jih poznam, mi je ni več uspelo zagnati.
Peš nazaj (ja, vroče je bilo in celo pot sem preklinjal) v izposejevalnico, z lastnikom (na motorčku) nazaj do mojega, parkiranega... On je poznal več trikov in nekako mu je uspelo usposobiti motor do te mere, da je prišel nazaj v izposojevalnico, kjer so mi ga zamenjali za drugega - s tem sem potem brez težav prevozil skoraj 600km.

Budistična pagoda Linh Phuoc z množico turistov...
Zanimivost: v zmaja je vgrajeno 12.000 pivskih steklenic ;)

Pri bližnjem Cao Dai templju sem bil pa popolnoma sam.

Bizarne arhitekture tudi v okolici Dalata ni manjkalo.
Na spodnji fotki je definitivno "replika" zlatega mostu v Danangu, stopnice pa...? Hmm, mogoče navdih od maroških Himmelstreppe (Stairway to Heaven).

Ko smo že pri bizarnosti... Imena vasi si nisem zapomnil, a vsi jo poznajo (ja, vas je zaradi kipa turistična atrakcija) kot piščančja vas (chicken village).

 

Povsem drugačna arhitektura pa pokaže versko raznolikost, pravzaprav celotnega, Vietnama.

Bolj, ko sem se oddaljeval od mesta, bolj je pihal veter, tako da me množica vetrnic ni presenetila.

Z vmeščanjem vetrnic v prostor v Vietnamu očitno nimajo takih problemov, kot pri nas - pod njimi in okrog njih so čajni nasadi.
No, tudi "farme" so pri njih drugače zastavljene, kot pri nas. Velike posesti so (vsaj do neke mere) dostopne obiskovalcem in z nekakšnim "turističnim centrom" poskrbijo za dodaten zaslužek (podobno sem videl na Tajskem).

Za nas zelo nenavadno, ampak očitno vedo, da bodo na tak način pritegnili množice (vlakovna kompozicija je zgolj postavljena - ni del železnice, ni tirov daleč naokoli)

Seveda pa v takih kompleksih ne sme manjkati prostor za fotkanje.
Azijci so nori na te stvari.

V JV Aziji vedno z užitkom fotkam ljudi, ker so vedno pripravljeni sodelovati (včasih še preveč, hehe), zmeraj je veliko smeha, prijaznosti in priložnosti za (vsaj) par besed.

Na "prelomnici", ko sem s 1500mnm začel spuščati proti ničli na morski gladini...

... in jo dosegel v Phan Rangu.