Zelo verjetno Azerbajdžana ne bi obiskal, če ne bi letos z uvedbo e-vize močno poenostavili in pocenili vstopa v državo. Med letalskimi kartami do Bakuja, Tbilisija ali Erevana ni bilo razlik, namesto prve nočitve pa sem si izbral nočni vlak (ki so mu v aprilu, spet blagodejno za mojo gorenjsko dušo, prepolovili ceno - zahvala Googlovemu Prevajalniku, da mi je prevajal novice na straneh azerskih železnic in samemu sebi, da sem se tako poglobil v načrtovanje poti).
Med prvimi sem dobil prtljago, z obmejno kontrolo sem opravil hitreje, kot trenutno na Ljubelju, še sprehod mimo carine in že sem zagledal napis s vojim imenom. Ker niti slučajno nisem imel predstave kako bo izgledalo bakujsko letališče v nočno-jutranjih urah v neevrovizijskem letu sem si tudi prevoz z letališča uredil že o doma in tako sem bil ob šestih zjutraj že sredi mesta, na železniški postaji.
Za začetek super tekoče, gladko in brez problemov.
No, potem se je pa ustavilo .... popolnoma.
V veliki čakalnici na novi železniški postaji je bilo več policistov kot čakajočih potnikov in tako mi ni bilo problem najti prazno klopco na kateri sem želel preurediti prtljago v nahrbtniku, da bi ga pustil na postaji med celodnevnim raziskovanjem mesta. A še preden sem do konca odprl zadrgo sta k meni že pristopila dva policista in mi ukazovalno nekaj dopovedovala. Ker sem njuno azerbajdžanščino razumel toliko, kot ona mojo angleščino smo hitro prešli na azer slovensko srbohrvaško ruščino, da sem doumel, da moram k drugim čakajočim, da nas imajo vse hkrati pod kontrolo.
Med preurejanjem sem tudi že opazil omarice za prtljago, za katere sem doma videl reklamo na spletu - hmm, a kaj, ko so bile vse brez ključavnic. Sem se obrnil na "prijazne" policiste z eno izmed dveh turških (ja, jezika sta si podobna) besed, ki ju znam - "bagaž". Odgovor sem razumel, ker je bil podkrepljen z nedvoumno mimiko - stvar ne dela.
Seveda mestni "sprehod" z vso prtljago ni prišel v poštev in sem se lotil nadaljnega poizvedovanja... Da skrajšam zgodbo - prehodil sem vso postajo, od peronov do skladišč, vprašal ene dvajset ljudi in odgovor je bil vedno zelo podoben: ne vem, skomig z rameni, poglej drugje, ...konec odgovora pa povsem enak: vsak mi je pokazal hrbet :(
Pri blagajnah (sem šel po karto, v e-obliki sem si jo kupil od doma) sem naletel celo na mladeniča, ki je znal malo angleško, a tudi on ni pokazala nobenega sočutja do mojega problema.
No, potem pa je k meni pristopil en taksist (sem jih že tudi spraševal, a dobil le ponudbo za prevoz po mestu) in mi pokazal bližnjo trgovinico s kovčki, torbami... Ja, zadnja stvar, ki sem si jo takrat želel, da bi si kupil še en kovček...Sem ga že hotel poslati nazaj k materi, a mi je le dopovedal, da tam lahko spravim svoj nahrbtnik - in res - spet nekaj "ruščine", pomoči kalkulatorja in urinih kazalcev in znebil sem se teže.
Hja, super, nahrbtnika nimam več, lokalnega denarja pa tudi ne.
A je treba povedati, da edini bankomat na postaji ni delal in da ni menjalnice? Sem ponovil zgodbo s spraševanjem, le besedo bagaž sem zamenjal z bankomat... in izvedel, da bom imel verjetno več sreče po deveti ali deseti, ko bodo odprli nekatere (bila je sobota) banke v mestu.
Lahkih nog naokrog najprej do arhitekturno zanimivega
Heydər Əliyev Mərkəzi.
Pa spet nazaj proti centru in vseskozi iskanje bankomata, ki mi ga je celo uspelo najti. Žal ni delal, tudi naslednji ne... Kaj mislite kako je bilo s tretjim? Četrti se ni hotel pogovarjati v angleščini, peti pa mi je končno le dal denar in tudi vrnil kartico.
Sedaj pa res že neobremenjen s svojo azerbajdžansko prihodnostjo proti bakujski ikoni - kompleksu Ognjenih stolpov,
Alov qüllələri.
Ogromno sprehajališče na obali Kaspijskega morja je bilo v jutranjih urah še zelo prazno.
Lep in relativno topel (bil je začetek aprila) vikend je sčasoma ob morje privabil vedno več ljudi.
Sonček je svoj odtis puščal na steklenih površinah ognjenih zubljev, mene pa tako pogrel, da sem večino dneva preživel v majici s kratkimi rokavi.
Menda je Baku že poznan po teh (angleških) taksijih, a žal predvsem zaradi neprijaznosti taksistov in njihovih oderuških cen.
Taksija nisem preizkusil, za Formulo 1 sem bil pa eno leto prepozen (hehe, v nadaljevanju v Sočiju - pravzaprav Adlerju - pa dober teden prezgoden). Je bilo pa na vsakem drugem koraku še vedno polno dirkaških spominov.
Ne vem no... Baku name ni naredil kakšnega posebnega pozitivnega, niti negativnega vtisa, le vseskozi sem imel občutek, da je v nekaj letih naredil preskok čez desetletja - tisti vmesni del pa manjka.
Mestno središče je čisto, urejeno, relativno živahno, tudi trgovin in restavracij je kar nekaj, a manjka nekaj kar bi težko opredelil. Ni žmohta! Pogrešal sem sočnost, vitalnost, nekakšno mestno strast, ki sem jo doživljal celo v prestolnicah kot so Seul, Yangon, Peking, ... če hočete tudi Beirut.
Starega jedra praktično ni - virtualno ga predstavljajo z ogromnimi plakatnimi zastori.
Mešane občutke sem imel tudi glede ljudi. Jasno, saj gre za novo oblikovano muslimansko družbo s še svežimi spomini na komunistični ateizem.
Mimogrede - nisem opazil nobenega turista (ok, mogoče nisem bil dovolj pozoren ali pa so se dobro zlili z okolico), sam sem bil pa tudi povsem neopazen za domačine.
Dan je bil kar dolg (če upoštevam še neprespano noč na letalih in letališčih pa sploh), sončni odtis se je preselil na zadnji stolp, jaz pa na postajo počakat nočni vlak.
Je bilo Azerbajdžana, Bakuja dovolj?
Odkrito povedano sem med nadaljno potjo včasih, za trenutek, pogrešal njegovo urejenost, lahkotnost v smislu, da se nekam vsedem, si privoščim CocaColo, mali prigrizek...
Danes, brez potrebe po kakem globokem razmišljanju lahko zatrdim, da je bilo meni dovolj.
Torej - adijo Baku.
