"Same same but different", bi rekli v JV Aziji. Tako kot v okolici El Calafateja je tudi v okolici Puerto Iguazuja velikoooo vode, razlika je le v agregatnem stanju. No, razlika je bila tudi v prenočišču - v El Calafateju je kar razkošno sobo grela plinska peč, tu pa je skromno sobico hladila klimatska naprava (v obeh primerih pa so me gostile sila prijazne ženske, ki so tekoče govorile angleščino).
Mesto samo ni tako, da bi zanj izgubljal preveč besed - glavna je majhna avtobusna postaja, ki je izhodišče za pot do slapov ali do drugih ARG mest. Z zelo osnovnim znanjem španščine (in pomočjo prav tako osnovnih angleških besed) si lahko izlet do slapov, na obeh straneh, organiziraš sam.
S prvim busom do parka, ki obkroža slapove in nadaljevanje z vlakcem, ko zmotno misliš, da je še prezgodaj za gnečo (pri prvi postaji se je bilo treba za dobre pol ure postaviti v vrsto za nadaljevanje).
Slapovi so glavna argentinska (in brazilska?) turistična atrakcija in že prvi metri hoje dajo takoj vedeti, da v množičnem turizmu ni nobene romantike.
Razgledna ploščad ob najbolj zanimivem dele slapov - Garganta del diablo (hudičevo žrelo), kjer Salto Union (slap Union) pada v globino.
Množičen turizem gor ali dol, a kakorkoli obrneš - pogled (in spremljajoči občutek) je fantastičen.
Jasno od kod ime Iguazu (= velika voda v jeziku guarani) .
Se je pa za vsako fotko treba potruditi - oziroma natančneje - preriniti.
In ja, tudi v ARG so popularni selfiji :(
Na srečo se po poteh med številnimi slapovi (odvisno od vodostaja, a menda jih je skoraj 300) množica porazgubi in kar je še pomembneje - drevesa dajejo osvežujočo senco.
Po videnem do sedaj bi jih lahko primerjal (oziroma dal ob bok) kvečjemu z Viktorijinimi slapovi (Zambija, Zimbabwe).
Circuito Superior - zgornji del poti.
Pod slapove se lahko zapeljete tudi s čolnom. Pri prvem obisku sem si to tudi privoščil, celo fotkal sem nekaj, a so vse fotke povsem "mokre" (vse megleno in kapljičasto).
Circuito Inferior - pogled s spodnjega dela poti.
Na vrhu izgleda vse zelo skromno.
Metuljev je v parku vsaj toliko kot ljudi in izgleda, da so se povsem privadili na sobivanje.
Menda mu pri nas pravijo nosati medvedek, čeprav je iz družine rakunov. Koati je luštna živalca, lahko prijazna, a tudi zelo napadalna - tu, ob slapovih jih še posebej zanimajo šelesteče pvc vrečke. Brez bojazni napadejo človeka z vrečko, mu jo iztrgajo in se spravijo nad vsebino.
To pa je že pogled na slapove z brazilske strani.
Pot do tja iz Puerto Iguazuja je enostavna, z lokalnim busom, prehod meje (ker ne potrebujemo vize) hiter in nekompliciran, malce se zatakne edino pri denarju, a je vstopnino moč plačati tudi s plastiko.
Brazilska stran ponuja predvsem panoramske poglede na slapove, saj jih opazujemo z nasprotne strani.
Bližnji pogledi so mogoči le z zoomom.
Pot je bistveno krajša, kot na argentinski strani, ljudi pa nič manj.
Največ jih je seveda ob pogledu na Garganto del diablo.
Izhodišče in pogled na Hudičevo žrelo je bistveno nižje, kot na ARG strani.
Ne, ne gre za kak cenen foto efekt, le leča na objektivu je že po parih metrih hoje povsem mokra od obilnega pršenja vode.
Pogledi pa spet taki, da ne obžaluješ izgubljenega časa, truda in denarja.
Še zadnji pogled.....
.... ja, splačalo se je še enkrat priti sem.
Vir
Za konec pa še povezava do fotk, ki postavijo vse moje v koš za smeti :(
KLIK in uživajte.
