Thakhek loop

Gre za povsem popotniško destinacijo / "atrakcijo", za približno 450 kilometrski krog po laoški kraški pokrajini, ki ga prepelješ na najetem motorju, kar nekaj ljudi pa ga je opravilo s kolesi. Med pripravo sem opazil tudi vprašanja kako najti agencijo za izpeljavo kroga, oziroma kako najeti avto, a so taka vprašanja nesmiselna, ker gre za tipično doživetje v smislu "cilj je pot" in le motor in kolo dajeta svobodo, da se ustaviš kjerkoli in da si tempo prilagajaš od kilometra do kilometra.
Večina poti je z zelo malo prometa, cesta je praktično v celoti asfaltna, a sploh ne v stanju, da bi dopuščala nadzvočne hitrosti. Glede na zvok je mojemu motorju najbolj ustrezala hitrost nekje okrog 50km/h, na preglednih delih sem ga gnal 10-20km/h nad cono udobja, po kakšnem klancu navzdol sva poskusila kazalec potisniti proti 90, a se je vsakič iz izpušne cevi začelo opozorilno streljanje. Če k temu dodam še številna zmanjšanja hitrosti zaradi lukenj, grbin, peska in ustavljanja za fotkanje (ali zgolj mirno opazovanje) je na koncu dneva povprečna hitrost 30km/h kar preveč optimistična številka - potem za izračun kilometraže ostane le še spremenljivka, ki odraža število presedenih ur na motorju. Kljub dvema neprespanima in presedenima nočema sem se vseeno počutil dovolj svežega, da sem prvi dan kroga prevozil 295km.

Prve desetine kilometrov potekajo med kraškimi jamami in značilnimi skalnatimi grički - meni sicer ljuba pokrajina, a še zdaleč ne tako slikovita, kot tista, ki sem jo videl na severu Vietnama ali na jugu Kitajske.

Pri Mahaxayu slovo od ceste, ki gre proti vietnamski meji in zavoj na sever na ravnino, ki jo zaznamuje velik vodni kanal regulirane reke Nam Theun in še vrsta manjših izpeljank.

Slabih 20km od vasi, kjer večina potnikov po krogu prvič prenočuje sem zavil v neko drugo vas na (pozen) zajtrk. Krog se načeloma dela v treh ali štirih dneh, ampak to pomeni zares zelo na izi in večinoma s prihodom na dnevni cilj že zgodaj popoldan. Mojemu dvodnevnemu načrtu je šlo v prid to, da sem dan začel ob sončnem vzhodu (kasneje sem videl, da drugi začnejo šele tam nekje med deveto in deseto) in da sem si že prejšnji dan ogledal jamo Tham Nang Ene.
Na fotkah pa tradicionalna laoška hiša in skeletna novogradnja.

Ob ovinkastem vzponu na planoto Nakai sem mislil, da je nekaj narobe z motorjem, saj sem slišal močno brenčanje. Za vsak slučaj sem se ustavil, snel čelado in odkril vir:

Pokrajina je bila (vsaj do izgradnje velike hidroelektrarne pred osmimi leti) zatočišče za številne ogrožene in redke živalske vrste. Prav neverjetno se sliši, da tukaj živijo (so živeli?) divji sloni, tigri, leopardi, giboni (in vsaj še osem drugih, redkih vrst primatov), več kot 400 različnih vrst ptic... Tu so odkrili tudi indokitajsko bradavičasto svinjo, za katero so bili prepričani, da je njena vrsta že izumrla.

Rezultati največje laoške investicije v zadnjem desetletju, največje hidroelektrarne v Laosu, ki veliko večino pridobljene energije izvozi na sosednjo Tajsko. Vodno zajetje hidroelektrarne NT2 ni v kakšnem rečnem koritu, kanjonu, ampak obsega kar 450 kvadratnih km območja, kjer je bil nekoč gozd, polja tudi naselja.
Medtem, ko ena stran hvali svoje celovite okoljske in socialne ukrepe, pa druga opozarja na bistveno zmanjšanje biotske raznolikosti, na poslabšanje kakovosti vode in da je projekt (ne)posredno prizadel 150.000 ljudi.
Slikovita pokrajina, a zastrašujoče, ko se voziš in dobrih 70km ni nobene vasi, nobene opazne infrastukture, le poplavljeno področje (to je bilo v začetku marca, ko je v Laosu sušna doba).

Nekaj manjših vasi in ko je števec na motorju pokazal prevoženih 160km sem se ustavil v Lak Sau, mestecu, kjer se cesta spet približa Vietnamu. Za kosilo hladna Fanta.

Še 30km mimo riževih polj, ki so bila rjavo izsušena in prišel sem do vasice Tha Bak. Če ne bi že vnaprej vedel kaj iščem, bi se mirno odpeljal dalje, tako pa sem poiskal čolne po katerih je vas postala znana.
Veste, da je bil Laos najbolj bombardirana država v zgodovini človeštva in to se je zgodilo v vojni, v kateri sploh ni bil udeležen? Gre za obdobje med 1964 in 1973, ko so Američani ob vietnamski bili še skrivno vojno v Laosu, predvsem z namenom uničiti Vietkongovce in njihove preskrbovalne poti in tako so na deželo zmetali več kot 270 milijonov (predvsem kasetnih) bomb. Za predstavo - kot bi vsakih 8 minut bombnik odvrgel ves svoj smrtnonosni tovor in to 24 ur na dan, vseh 9 let.
"Izkupiček" - Američani niso dosegli svojih ciljev in so se umaknili, pri tem pa "za seboj pustili" okrog 350.000 žrtev (v veliki večini med civilnim prebivalstvom) in še vsaj 250.000 beguncev, ki so zaradi uničenih domov in obdelovalne zemlje zbežali (tudi v ZDA).
Manj znano je, da je v Laosu ostalo okrog 80 milijonov neeksplodiranih bomb in da so te še po koncu vojne povzročile 20.000 smrtnih žrtev in tisoče pohabljenih ljudi.
Da se počasi vrnem k moji poti in vasici....
Azijci so pregovorno znani po svoji spretnosti in praktičnosti in tako so tudi Laožani hitro ugotovili, da neeksplodirane bombe niso le zlo. V Phonsavanu sem videl, da jih uporabljajo za živinsko krmo, tukaj pa iz njih delajo trpežne čolne.
Mimogrede: do sedaj je le okoli 1% (en procent) laoškega ozemlje očiščenega neeksplodiranih bomb.

Preden sem se spustil do Na Hina se mi je odprl pogled po pokrajini, ki jo drugače zaznamuje bujno zelenje in številna riževa polja. Ja, sušna doba je bila na vrhuncu, tako da je bilo v zraku vedno polno prahu in smradu ob sežiganju ostankov poljščin in pri krčenju zaraščenih površin.

Med vožnjo proti jami Konglor mi je kazalec za gorivo s polovice v hipu padel na dno in še preden sem se zavedel, da sem gorivo točil zjutraj, pred kakimi 170-180km, mi je motor ugasnil. Smola.
Sreča pa v tem, da se mi je to zgodilo na začetku vasi in da sem, še preden sem sestopil, ob cesti opazil stojnico s steklenicami od whiskeya. Že videno in preizkušeno ;) V steklenicah je seveda bencin, malenkost dražji, kot na črpalki, a zelo dobrodošel.

Ob treh popoldan sem bil pred jamo in z rešilnim jopičem pripravljen na spektakularno vožnjo... (v nadaljevanju).

Bleščica

Tajci iz Nakhon Phanona in Laožani iz Thakheka se gledajo čez Mekong.... in opazijo veliko razliko.
Tajsko mesto, čeprav bogu za hrbtom, je urejeno, z bleščečimi templji, visokimi poslovnimi stavbami, štiripasovnicami...laoški brat na drugi strani reke pa... no, malo bolj bogu za hrbtom je.
Bankomat na avtobusni postaji seveda ni delal in medtem, ko sem neuspešno kupoval vozovnico za naprej (lahko jo kupiš le na dan vožnje) so se s postaje odpeljali vsi mali tuk-tuki. Ostal je le še "ta velik" (nekaj med motociklom, motokultivatorjem in traktorjem z dolgim kesonom s klopema za ene 8 zahodnjakov ali 48 Azijcev). Sicer je bil že poln, a vedno se še najde prostor :) Kljub temu, da nisem imel niti enega kipa (LAK - valuta) sem barantal za prevoz in ga na koncu polovično plačal z ostankom tajskega drobiža.

Prezgodaj, da bi dobil sobo (eh, če bi se še kako drugače držali pravil). Pa sem poiskal ATM, si privoščil obilen zajtrk, najel motorček, brkljal po spletu in ko se je osebje na recepciji zamenjalo sem dobil tudi sobo.
Ura se je že krepko prevesila čez poldan, a vseeno je bilo še dovolj časa za preizkus mojega motorističnega znanja. Že po prvih kilometrih sem ugotovil, da so amortizerji bolj primerni za kakšno laoško deklino, kot pa za krepkega Gorenjca in da se motor ob nekaj večji hitrosti hitro pregreva. Ne, to ne bo dobra izbira za predvidenih 450km.

V bližini Takheka je kar nekaj kraških jam, a ko enkrat vidiš Škocjanske in doživiš Postojnsko (sem imel privilegij, da sem jo večkrat obiskal povsem neturistično, tudi po drugače skritih in nedostopnih poteh) so postavljeni standardi pač izredno visoki. Tako sem se odločil, da izpustim vse "luknjice" in si ogledam le največjo in hkrati najbolj markantno - jamo Tham Nang Ene.

Azijsko pojmovanje lepote se nekako razlikuje od našega ;)

Sicer sem približno vedel kaj me čaka, a sem bil nad barvitostjo vseeno presenečen.

Predel, kjer si lahko malo spočiješ oči.

Ne, to niso mrtve točke na senzorju mojega fotoaparata, temveč stotine barvnih lučk.

Karkoli že to pomeni :)

Po vrnitvi sem povedal za težave z motorjem in lastnik se je odpeljal na testno vožnjo. Čez dobro uro ga je nazaj pripeljal prijatelj na svojem motorju. Pa sva se zmenila za drugo varianto - za skoraj novo kitajsko repliko Honde Wave, ki je v originalni izvedbi že več kot dve desetletji praktično neuničljiv delovni konj sto tisočev Azijcev.
Do mraka je ostalo še ravno dovolj časa, da sem naredil nekaj testnih km in se zapeljal v center, do male restavracije na bregu Mekonga.
Na eni strani rdeča sonce, ki se je bleščalo v Mekongu in počasi izginjalo, na drugi pa hladna steklenica najboljšega piva na svetu. Čudovit prizor, ki sem si ga res zaslužil ;)