No boat today

... je bil stavek, ki sva ga s K. največkrat slišala v Amarapuri.
Prav neverjetno se mi je zdelo, da bi bila množica čolnov že vnaprej oddana, a je bilo žal očitno res.

Če smo že prišli gledat sončni zahod ob najdaljšem tikovem mostu na svetu je bilo torej potrebno poiskati plan B - najboljša se mi je zdela lokacija pod mostom, ki je zaradi nizkega vodostaja še omogočala kar dober razgled.

Potem se je pa kar naenkrat situacija povsem obrnila- nemogoče se je spremenilo v dva prosta čolna. Hmm, le cena je bila tudi dvojna :(
Finančno grenkobo je na srečo hitro pregnala fotografska sladkost.

Najprej nekaj fotkanja s soncem v hrbet...

... potem pa lovljenje mosta v protisvetlobi.

Največji "foto ulov" so seveda menihi (KLIK) in kolesa :)

Ljudi na mostu je bilo še bistveno več kot na čolnih in tako je bil lov za silhuetami še dodatno otežen.

Pa tudi veliki finale sončnega zahoda je kar nekako zbledel :(

Amarapura - U Bein

Mandalay mi prejšnjič ni bil prav nič všeč, tokrat sem ga imel zgolj za izhodišče za na vzhod, a pozno popoldne se da lepo izkoristiti za ogled mostu U Bein ob sončnem zahodu. Pomirjen, ker so mi res dostavili izgubljeno prtljago, sem na ulici hitro našel motorista, ki me je bil pripravljen peljati do kakih 12 km oddaljene Amarapure, kjer je glavna atrakcija najdaljši tikov most na svetu. Povsem običajno je, da si tam poiščeš čolnarja, ki te malo zapelje po jezeru, potem pa v čolnu počakaš na sončni zahod - seveda s fotoaparatom v roki.

Nekaj se me je držala smola in izbira čolnarja se je izkazala za veliko napako. Imel je povsem svojo predstavo kaj naj bi jaz fotkal in v tem prepričanju tudi trmasto vztrajal. Na začetku mi je bilo še vseeno in sem ga pustil, da je zapeljal na drugo stran mostu, ko pa se je sonce že neusmiljeno spuščalo in sva bila parkirana pod mostom, sem počasi začel izražati svoje nezadovoljstvo.

Pa ni kaj dosti pomagalo. Zaveslal je povsem drugam, kot so bili vsi ostali čolni. Seveda ni bil on najpametnejši, vsi ostali pa bedaki. Pozicija za fotkanje je bila nemogoča in spet se je v angleščino prikradlo par balkanskih izrazov. Ob silnem godrnjanju (njegovem in mojem) se je počasi le spravil do ugodnejše pozicije, kjer pa so medtem najboljše položaje seveda že zasedli drugi čolni. Super :( Preostalo mi ni nič drugega, kot da zadnje trenutke sončnega zahoda lovim stoje v majajočem se čolnu in še to iz druge vrste, za množico turistov z bliskajočimi se kompakti.