... je bil stavek, ki sva ga s K. največkrat slišala v Amarapuri.
Prav neverjetno se mi je zdelo, da bi bila množica čolnov že vnaprej oddana, a je bilo žal očitno res.
Če smo že prišli gledat sončni zahod ob najdaljšem tikovem mostu na svetu je bilo torej potrebno poiskati plan B - najboljša se mi je zdela lokacija pod mostom, ki je zaradi nizkega vodostaja še omogočala kar dober razgled.
Potem se je pa kar naenkrat situacija povsem obrnila- nemogoče se je spremenilo v dva prosta čolna. Hmm, le cena je bila tudi dvojna :(
Finančno grenkobo je na srečo hitro pregnala fotografska sladkost.
Najprej nekaj fotkanja s soncem v hrbet...
... potem pa lovljenje mosta v protisvetlobi.
Največji "foto ulov" so seveda menihi (
KLIK) in kolesa :)
Ljudi na mostu je bilo še bistveno več kot na čolnih in tako je bil lov za silhuetami še dodatno otežen.
Pa tudi veliki finale sončnega zahoda je kar nekako zbledel :(
Ni komentarjev:
Objavite komentar