Prikaz objav z oznako Kašgar. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Kašgar. Pokaži vse objave

Kdo je kdo

Kakorkoli so se Kitajci trudili spremeniti Kašgar, pa jim vsaj nekaj (še) ni uspelo.
Narodnostna pestrost je še vsaj približno taka kot pred desetletji, mogoče celo stoletji. Hanov je malo, največ je Ujgurov, veliko pa tudi Kirgizov, Tadžikov in Uzbekov.
Le težko je ugotoviti kdo je kdo ;)














Za konec kašgarske zgodbe pa še stavek, dva o čemer navadno ne izgubljam besed.
Prenočevala sva v Kashgar Pamir Youth Hostel in z veseljem lahko povem, da je imel daleč najbolj kul in prijazno osebje, kar sem ga doživel kjerkoli na Kitajskem. Mlada šefica je presenetljivo dobro govorila angleško, bila vedno pripravljena pomagati, osnovne napotke nama je prevadla v kitajščino in ujgurščino in, kar je za Kitajsko prav neverjetno, ob prihodu nama je na lepe oči dala nekaj juanov (iz Kirgizije sva prišla brez kitajske valute, banke so bile zaprte, bankomati pa vsaj meni niso hoteli dati novcev) za "preživetje" prvih dveh dni.

Karakoram Highway

Cesta, ki povezuje Kitajsko s Pakistanom in velja za najvišje ležečo asfaltno mednarodno cesto (eh, vedno se nekaj izmislijo, da je NAJ) je bila tudi že zelo dolgo na mojem spisku popotnih želja in vsaj delno sem se potolažil z enodnevnim izletom do jezera Karakul.


Prvi kilometri, ki iz Kašgarja vodijo proti jugu so nižinsko dolgočasni, ko pa cesta zavije bolj proti zahodu, v kanjon reke Gez, postane vse skupaj zelo pestro.


Ko jutranje sonce za hip razkadi meglo in oblake se prikaže vsa slikovitost narave (eh, daljnovodi so vedno fotografova nočna mora).

Barvitost hribov da vedeti, da se v njih skriva železova ruda in tako so vsi krepko naluknjani (rudniki, odprti kopi), cesta pa polna težkih tovornjakov.

Morija na Karakoramski cesti se nadaljuje od njene izgradnje (takrat je zanjo življenje "žtvovalo" nekaj sto Kitajcev in Pakistancev) pa vse do danes.

Teren je zahteven in zelo plazovit, cesta pa strateškega pomena.

... potem se pa cestni vzpon umiri in izza ovinka se prikaže majhno "naselje" delno zidanih, delno pločevinastih koč. Strehe so obtežene s kamni, zidovi pa z jeklenicami pritrejni v tla - hmmm, očitno mora dobro pihati.

Prebivalci so v glavnem Kirgizi, a se najde tudi kak Ujgur. Hmm, še najbolje se jih loči po pokrivalih.

Višinomer mi je kazal premalo (slabih 3300 mnm), da bi bilo to jezero Karakul, a po slikoviti lepoti se mi je zdelo, da smo na cilju. Težko bi si predstavljal, da je opevani Karakul lahko lepši.

Občudoval sem prave pravcate sive sipine, ki se spuščajo v temno modrino jezera... puščava, voda, 3300 m med zasneženimi hribi... Vauuu. Šele doma sem ugotovil, da gre za jezero Bulungkol (kar naj bi v ujgurščini pomenilo nekaj takega kot Kotno/vogalno jezero)

Za vogalom pa povsem drugačne barve... Lepo.

A mi smo kar nadaljevali, malo po asfaltu...

... malo po makadamu (spet gradnja nove ceste), a vztrajno vse višje proti zasneženim goram.


Na 3645 mnm smo se ustavili ob nič kaj privlačni vodi. Jah, vreme jo je zagodlo in s tako opevano lepoto jezera Karakul ni bilo nič. Na jezerski gladini se ni odseval slavni Muztagh Ata, niti še malo višji Kongur Tagh. Bilo je le vetrovno, hladno, neprijazno vreme, z vonjem po svežem snegu.

 Na drugi strani jezera jurte...
 .
... za katere se je izkazalo, da so kar betonske...

... kljub satelitski anteni zunaj, pa notranjost ni nič kaj sodobna.



Zaradi vremena je bilo treba kar pohiteti nazaj, a sneženje nas je ujelo še pred nižino.

Našel sem jo

Jah, ti časi, ki so včasih bili...
Včasih je bil v Kašgarju en veeeeeliiiik nedeljski sejem, potem so pa živinskega "odpeljali" drugam, še kasneje pa tudi ostali del "razbili" na več delov. Kljub vsemu je obstala še dokaj velika nedeljska tržnica (menda je v bistveno manjšem obsegu tudi med tednom), kjer prodajajo - saj veste kako gre tisto - vse od šivanke do ... No, lokomotive nisem videl, kamele, ovce in krave so pa na Mal bazaarju.

 Gneča, kot se za vsak večji bazar tudi spodobi.

 Nekatere ulice so bolj prazne.

 Ne, turistom ta bazar ni namenjen, tujci se lahko potolažijo le z oreščki, rozinami, začimbami, ...

 Za najlepše...

Potem pa...
Radost v mojih očeh, utrnila se mi je solza sreče, ker sem jo končno zagledal. Svilo namreč.
Vse barvne niti kar jih je ostalo od časa Marka Pola so prepletli v nekaj kar se ne da ločiti niti po vzorcih, niti po barvah. No, resnici na ljubo niti po materialu ne. Več kot očitno je, da je Marko pustil bolj malo svile in jo zato danes pridno mešajo s sintetičnimi materiali, oziroma sintetiki primešajo kakšno svilno nit in poskušajo prodati za čisto svilo.

Mal bazaar - nedeljski živinski smenj

Včasih je bil nedeljski bazar v Kašgarju slaven daleč, daleč naokoli, saj je veljal za največjega in najpomembnejšega v osrednji Aziji in poleg domačinov so se ga redno udeleževali trgovci iz prav vseh dežel, ki v imenu vsebujejo *stan.
Stvari se hitro "modernizirajo" in močno spremenijo, še posebej, če imajo pri tem svoje interese Kitajci, pa naj bodo to ekonomski ali politični.
"Pravega", starega bazarja ni več in še najbljižje mu je sedaj Mal bazaar - nedeljski živinski smenj.
V hostlu so nama prijazno dali natančna navodila (v kitajščini in ujgurščini) kako do tja in res je bilo kar zapleteno priti ven iz mesta na nič kaj ugledno lokacijo sejma.





Jutranji prihodi in zbiranje. Videti je bilo vse, od tega, da je nekdo pripeljal samo eno ovco in do več krepko napolnjenih tovornjakov.


Že v zgodnjem dopoldnevu je bilo ljudi (hmm, ne vem, če sem videl več kot pet žensk) toliko, da se praktično ni dalo premikati.


Gneča pri živalih je bila še večja :(

Brušenje škarij za frizerja.

Jp, tisto črno med nogami je ovca v frizerskem salonu.

Mogoče bi še kdo potreboval škarje.

Posebno orodje za zadnje popravke.

Rezultat je več kot očiten.

Seveda pa smisel sejma ni v lepotnem tekmovanju, ampak gre predvsem za trgovanje. Med množico firbcev (ali pa se učijo, vohunijo, motijo pogajanja...) sta prodajalec in kupec, a praviloma je zraven še mediator, ki miri strasti in poskuša stranki v postopku pripeljati h kompromisnemu zaključku :)


Zaključek posla z rokovanjem in izmenjavo denarja.

Na drugi strani bazarja pa brusijo nože za drugačno trgovanje.






Še poplaknemo....

... in čas je za odhod.

Midva sva šla na drugačen, motoriziran način - po avtocesti (no, saj meni je tako izgledala široka betonska cesta s povsem ločenimi pasovi) na moto prikolici. Kako se nakupljeno blago "odpelje" domov se pa tudi vidi na slikci.
Zakaj tako zgodaj s sejma? Ker sva hitela na drugega.
Ampak preden se preseliva še vtis s tega. Nič navdušenja. Veliko trpečih živali, malo priložnosti za fotkanje, skratka nobene romantike, ki bi me pritegnila, prevzela. Ponovno: to ni več Kaši, kot je bil nekoč.
Mimogrede še zanimivost: kljub nepregledni množici živali pa praktično ni bilo nobenih muh in tudi tistega značilnega vonja po živalskem gnoju sploh ni bilo čutiti.