Postanek v Maymyu mi je kar dobro del. Lepo odmaknjen od glavnih turističnih in popotnih poti je nudil še dovolj burmanske pristnosti, cene so bile normalne (= nizke), ljudje pa nenarejeno prijazni. Žal pa razen kočij in živahne tržnice (eh, takih fotk je bilo že dovolj) ni bilo kaj dosti zanimivega. Da bi šel gledat neke slapove, se mi ravno ni dalo (ko enkrat vidiš Iguazu, Viktorijene in Angelovega je vse ostalo bolj voda iz pipe), jagod in ananasa sem se najedel, kave ne pijem (jo pridelujejo v okolici)...
Torej čas, da se poberem. Brez problema sem se dogovoril za sprednji sedež v "share taxiju" in zjutraj nestrpno gledal na uro....Pol ure zamude, uro zamude... Ej, jaz imam še danes avion iz Mandalaya. Pa le pride avto, a sem takoj vedel, da ni vse ok. Zadaj sta sedela le dva, poleg tega pa sem nekako razvozlal, da pelje do Mandalaya in nikakor ne še naprej do letališča (ki je resnično krepko oddaljen od mesta), kot so mi obljubljali prejšnji dan.
Hvalabogu za EMŠOju in številu potovanj ustrezne izkušnje, da sem si vzel nekaj časovne rezerve. A je rezerva naglo kopnela, ko smo blodili po okolici in očitno iskali še zadnjega potnika. Po slabi uri spoznavanja okoliša je šofer le našel pravi naslov in ena ženska se je prav počasi spravila v avto, po parih kilometrih pa si zaželela nakupovanja. Aha, najprej jagode, čez kilometer lubenice, potem ananas, še kak durian... Neeeeeeee, to ne bo šlo - sem šoferju kar po slovensko povedal in ga v treh angleških besedah spomnil, da lovim letalo v Mandalayu.
Kot bi prižgal raketni pogon. Smo teto potnico skoraj izgubili, ko je med speljevanjem hitela zapirat vrata. Stric šofer pa se je prelevil v Sebastiena Loeba. Uf, kako smo krajšali ovinke, prehitevali v škarje, drveli skozi naselja... Sicer sem se delal mrtvo hladnega, a vseskozi upal, da le res ne bom mrtvo hladen pod kakšnim tovornjakom.
Rekordno hitro smo prišli v mandalaysko predmestje in šofer se je zame zmenil za prevoz naprej do letališča. Lepo počasi in lagodno po prazni in široki cesti, saj smo prej po ovinkih in klancih pridobili skoraj celo uro.... Eh, ja, na koncu sem bil na letališču še med prvimi.
Air KBZ je prišel, odletel in pristal (z mano in mojo prtljago) pravočasno. V Baganu sem z lastnico gostišča poklepetal o mojem prejšnjem obisku pri njej, odvrgel prtljago v sobo, ki je bila sedaj v bistveno slabšem stanju in imel ravno še dovolj časa, da sem ujel zadnjo svetlobo nad skoraj posušeno strugo Iravadija.
