Tudi Vientiane se je kar nekajkrat znašel na mojih poteh čeprav mi je bil najbolj všeč prvič KLIK
Saj je imel dobre trenutke KLIK a kljub temu ostaja dejstvo, da gre verjetno za najbolj dolgočasno prestolnico v JV Aziji (in širše) - "zlati" That Luang KLIK, potem se pa konča.
Aja, iz Luang Prabanga sem se pripeljal z vlakom, hitro in relativno udobno (glede na gnečo). Če pomislim, da si včasih potreboval cel dan na neudobnih sedežih avtobusa ali kombija, ki je poskakoval po luknjastih cestah....
Ni pa šlo gladko, saj sem bil do 22. ure dan pred odhodom še brez (vnaprej plačane) vozovnice. Ko je "priletela" na mail, se mi je odvalila ogromna skala skrbi, saj sploh ne vem kaj bi storil, ker so bili vsi vlaki polni... hmm, iskal bus ali kombi.
Vse skupaj je zakomplicirala AirAsia, ki mi je odpovedala let iz Luang Prabanga in sem na ta način iskal alternativo za let v Bangkok.
Malce sem se razveselil znanih prizorov, ko ljudje ob sončnem zahodu telovadijo (ali kakorkoli se že temu reče)
Alipay v lokalnih različicah (še malo pa bo tak način plačevanja praktično po vsej JV Aziji)
Po liniji najmanjšega odpora sem šel k enemu Pakistancu na pizzo (zadnja leta srečujem vse več migrantov iz Burme, Indije in Pakistana predvsem v Bangkoku - že na prvi pogled vidim, da niso "ta domači", potem pa skušam ugotoviti od kod so, malo po fizionomiji obraza, malo po naglasu ali sploh jeziku, če se pogovarjajo med sabo - no, potem jih pa povprašam po izvoru, da vidim, če sem zadel)
Laos spada med najrevnejše azijske države, hkrati pa zaseda drugo mesto po korupciji v regiji (prekaša ga le Burma/Myanmar z vladavino vojaške hunte). To, da je dežela "land-locked" (nima dostopa do morja) še dodatno otežuje njen položaj in malo po malo in vse skupaj je prišlo do točke brez izhoda.
No, vladajoči so si zamislili izhod v obliki povezave z morjem in izkoriščanjem ogromnih vodnih virov za izvoz elektrike, a obstajal je majcen problemček - ni bilo denarja za investicije.
Ampak saj veste kako gre potem naprej - bo pa kredit.
Mednarodne institucije (kot sta Svetovna banka ali Mednarodni denarni sklad) posojil za takšne projekte ne dajejo na slepo. Zahtevajo stroge okoljevarstvene študije, zaščito delavcev, boj proti korupciji in jasna dokazila o donosnosti in Laos teh standardov ni mogel izpolniti.
Kitajska je za enostrankarski komunistični režim v Laosu
naravna zaveznica in ji ni postavljala nobenih pogojev glede človekovih
pravic, pravzaprav jim je z veseljem "priskočila na pomoč".
Investicije so stekle, laoški dolg pa je presegel 120% BDP in niso bili več v stanju vračanja dolgov in tu se je pokazala prava vrednost kitajske pomoči - že tako bistveno višja obrestna mera za posojila, kot npr. pri IMF, nobenega posluha za odpis ali prestrukuriranje dolgov, ampak le preoblikovanje v lastniške deleže.
Dobrih 5 milijard € (dolg do Kitajske, celoten dolg je cca. 10 milijard) je kar nekaj denarja in poglejmo kaj so Kitajci dobili:
- obsežna zemljišča na severu, kjer so sedaj plantaže banan in kavčuka (poročila o nedovoljeni uporabi pesticidov, monokultura izrabi tla)
- rudarjenje bakra, zlata, premoga v odročnih področjih, brez upoštevanja okoljskih standardov
- dolgoročni (99 let) najem zemljišč ob železnici LCR
- upravljanje telekomunikacijske infrastrukture
Ampak največ so dobili pri elektrarnah - dajša zgodba. Prav v bližini Luang Prabanga raste niz povezanih kaskadnih jezov za veliko hidroelektrarno (tisoče prebivalcev razseljenih, prekinjena rečna pot, ogromna okoljska škoda...) in prvotno naj bi bila Kitajska lastnica (upravitelj, prodajalec elektrike) prvih 25-30 let, potem preda Laosu. A vmes je v finančne težave zašlo državno energetsko podjetje in da bi se izognilo bankrotu, je laoško vodstvo kitajskemu državnemu podjetju prepustilo večinski delež v novoustanovljenem podjetju za prenos električne energije. Laos je s tem Kitajski de facto predal nadzor nad lastnim državnim električnim omrežjem v zameno za odpis dela dolgov.
Prav posebna zgodba je o posebni ekonomski coni SEZ na tromeji (Zlati trikotnik).
Gre za 3000 hektarjev "države v državi", ki jo je v 99 letni najem dobil kitajski "poslovnež" in kjer je valuta kitajski juan, ura kaže pekinški čas, namesto policije pa so zasebne varnostne službe.
Mogoče nič narobe, če bi šlo za formalni namen - spodbujanje turizma, a gre za središče masovnih igralnic (kazinoji, ki so na Kitajskem prepovedani), prostitucijo, trgovino z ogroženimi živalskimi vrstami ter predvsem kot epicentri kibernetskega kriminala, kjer je na desettisoče (ocena: 85.000) žrtev trgovine z ljudmi z vsega sveta, ki so tam prisiljeni izvajati internetne prevare.
Toliko o "kreditih", v nadaljevanju pa še nekaj o korupciji.
Najprej taki, ki jo vsi razumemo - pred dobrim letom, ko je že cel svet vedel za dogajanje v SEZ, je laoška vlada tistemu "poslovnežu" podelila Medaljo za razvoj, vključno z donacijo okoli 60.000 USD lokalnemu policijskemu štabu.
Manj vidno je pa, ko Laos glasuje skladno s Kitajsko v OZN, blokira usklajena stališča ASEAN kritična do Kitajske glede Južnokitajskega morja, ne postavlja okoljskih ali delovnih pogojev za kitajske naložbe, dopušča teritorialne ekskluzivnosti kitajskim telekomunikacijskim operaterjem.
O kreditu iz naslova: v resnici ne gre za klasično finančno posojilo, temveč za vnaprej premišljen geopolitični prevzem, kjer manjša država postane dolgoročno odvisen vazal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar