Ob 18:00 sem se vsedel na bus, ob 5:00 zbudil v Yangonu, še malo in že sem bil na obali.
Ja, pa kaj še :( Zgodba je bistveno daljša.
Že par minut po prihodu v Bagan sem si uredil karto za bus, tako da sem dobil sedež spredaj in na prehodu (že vem kako je sedeti na srednjem sedežu - 5 v vrsto). Vseeno sem se moral na busu skregati z eno teto, ker je zasedla moj sedež ... pa svojega tudi. Sem bil dolgo prepričan, da sem imel za sosedo najdebelejšo Burmanko, a sem kasneje v Yangonu opazil zmagovalko. Teta se očitno ni počutila udobno (jaz tudi ne) in je na prvem postanku k meni poslala enega suhca. Fajn.
Avtobus je bil za burmanske razmere povsem spodoben, sedeži se niso dali nagibati (kar štejem za plus), klima je delala (še večji plus), srednje vrste so se napolnile šele čez čas, stojišč ni bilo.
Cesta prve ure ozka, razgibana (gor/dol, levo/desno tako v metrih, kot kilometrih), ko pa smo prišli do glavne ceste med Mandalayem in Yangonom pa dolgočasno ravna. Prometa praktično ni, oziroma je na daljše razdalje zgolj v obliki busov, kamionov in sem ter tja kakšnega osebnega avta. Ja, bistveno drugače, kot smo vajeni doma.
Drugače pa ogromno časa za biti sam s sabo, za iskanje bistva življenja, premišljevanje o preteklosti, prihodnosti, sestavljanje političnega programa.... Vse je res, razen zadnjih dveh postavk.
Muska mi pomaga, rešuje pred melanholijo, daje navdih, zaziblje v dremež, opogumlja, izvabi solzo... Amy, Carlos, Deep Forest, Enya, Faithless, Gabriela, India, Khaled, Manu, Nelly, Rachid, Rammstein, Shakira. Sting, Zlatko....
Ob petih res v Yangonu, oziroma na avtobusni postaji nekje daleč na severnem obrobju mesta. Mudi se mi. Hitro do taksistev in že drviva (v polni temi, brez luči) proti jugozahodu. Na srečo so (nerazsvetljene - spomnite se - elektrika v Burmi ni samoumevna) ulice skoraj prazne in že malo pred šesto kupim karto za bus na obalo.
Še pol urce čakanja in neprijetno presenečenje, ko je pripeljal bus. Uf, tole bo pa naporno.
Na začetku je bil bus še bolj prazen. Zadnji sedeži so rezervirani za prtljago. Pujskov in kur tokrat ni bilo.
Klopce so v starem japonskem lokalcu privarjene tesno skupaj, zelo tesno. Tako tesno, da ni "normalnega" prostora za noge. Beli, visokorasli imamo pa še večje probleme z medvsrtično razdaljo :(
Še bolj na tesno postane potem, ko postavijo peto, plastično vrsto.
Pa ne mislit, da se je s tem končalo. Še posebej nazaj grede, ko smo kar naprej pobirali nove in nove potnike. Neverjetno za koliko stojišč je bilo še prostora.
Seveda se je avtobus vmes tudi pokvaril - ko je bilo najbolj vroče in soparno, sredi ničesar, na prašnem ovinku. Škatla z orodjem je bila hitro pri roki - no, prej je bila stalno pod mojimi nogami - manj kot pol urce zbijanja, pa smo šli naprej. Po sedmih urah na cilju.
Nazaj grede še slabše. Isti avtobus, že na začetku povsem (tako sem naivno mislil) napolnjen, a smo dali, kot bi rekli športniki, od sebe 120%. Torbo s foto opremo sem držal v naročju, dnevni nahrbtnik imel med nogama, živci pa so mi uhajali ven - vsepovsod. Tudi muska me ni mogla rešiti.
Folka v avtobusu toliko, da se ni dalo dihati (pa so bila vsa okna odprta), potem so pa še malicali in bruhali malico. Otroci so jokali, ker jim je bilo slabo, starši kupovali kuhano koruzo, da ne bi jokali... Verjetno se še danes vidi rezultat na mojem ruzaku :(
Celo pot sem prosil Budo, da bi se cesta vsaj za meter zravnala, a me navkljub svojim velikim ušesom očitno ni slišal, no, vsaj uslišal ne.
Gradnja cest v Burmi je prav posebna. Pravzaprav posebna za naše pojme, saj je običajna za marsikatero "tretjo" državo. Zaradi monsunskega podnebja je potrebno cesto dvigniti od tal, da ni že ob prvem nalivu vse pod vodo. In dvignejo jo prav konkretno - za dobra dva ali celo tri metre. To pomeni zemeljski nasip, ki ga sedaj delajo strojno, včasih (še ne prav dolgo nazaj) pa so to delali kar lepo ročno (še posebej so bile "priljubljene" delovne akcije s političnimi zaporniki).
Nasip na vrhu utrdijo z nekaj decimetri kamenja, čez posujejo pesek (še eno "priljubljeno" opravilo za zapornike - razbijanje skal s kladivom in ravnanje površine), potem pa lepo zalijejo z nekako mešanico katrana. Površina se že po nekaj tednih začne luščiti, nabrežina pa zaradi slabe utrjenosti in neenakomerne obremenitve pogrezati.
Avtobus se je valil in poskakoval iz luknje v luknjo, se zibal in visel na robu tako, da sem bil neštetokrat prepričan, da se bomo prevrnili.
Bagan - Yangon: 11 ur, slabih 18€
Yangon, od postaje do postaje: skoraj 1 uro, slabih 10€ (del vožnje delil taxi, običajna cena skoraj 15€)
Yangon - Ngwe Saung: 7 ur, slabih 8€
