Karti za drobiž kupljeni dolgo vnaprej.
Sem povsem pozabil na Vietnamce dokler mi Turki niso 4x prestavili poletov in še Kitajci 2x, potem sem pa le pogledal kako je s statusom mojih letov.
Šok. *?&%$ piiii.... piiiii.... piiiii. Pri prvem letu več kot dve uri zamika, drugi let pa odpovedan, pa nikakršnega obvestila.
Iščem kontak na njihovi net strani in najdem samo telefonske številke - hmm, preden bom dobil koga angleško govorečega, razložil v čem je problem in ga rešil, bom potrošil več, kot sem dal za karti :(
Z nadaljnim iskanjem sem na nekem forumu našel njihov mail (jah, saj sem že vnaprej vedel, da je komunikacija z njimi pravi podvig).
Pošljem mail, dobim avtomatski odgovor, da mi bodo dejansko odgovorili v roku 24 ur.
Čakam dan - nič, čakam še en dan - nič. Ponovno pošljem mail - ponovitev prejšnje zgodbe.
Začnem z iskanjem alternativnih prevozov, a kaj, ko so vse cene 3-4x višje od moje že plačane.
Spomnim se, da Burmanci veliko posla opravijo kar preko Facebooka in poskusim še pri Vietnamcih - na poslano zasebno sporočilo ne dobim nobenega odgovora.
Jezo razlijem na njihovem FB zidu in naslednje jutro me čakata dva maila.
Od tu naprej je bila komunikacija z njimi uspešna in redna - na vsaka dva dni smo si izmenjali maile in po več kot dveh tednih mi je le uspelo potrditi prvi in dobiti drugi let.
Mi je treba še posebej povedati, da so mi en let ponovno prestavili, potem, ko sem bil že krepko na poti? Se sploh nisem več trudil, da bi karkoli napisal...
Ko sem prispel v Saigon (ja, vem, da je uradno Ho Chi Minh City) je bil za mano že zelooo dolg "dan" - večurno posedanje pred hostlom v Chiang Maiju in na železniški postaji, nočna vožnja do Bangkoka, dopoldan preživet na letališču in neudobna vožnja na AirAsii. Že skoraj vdan v usodo še nekajurnega čakanja ugotovim, da bi moral večino časa preživeti zunaj (vroče in vlažno je bilo še bolj kot v Chiang Maiju) in v najboljšem primeru bi imel za sedenje robnik od pločnika.
Mah, dost mam tega.... in sem se ustavil pri VietJet šalterju. Punce so sigurno vajene razjarjenih potnikov, zato sem se odločil za nasprotno taktiko - z veliko mero vljudnosti, nasmehov in celo prošenj sem razložil kolikokrat je bil spremenjen moj polet in povprašal, če je kakšen prost sedež na prvem naslednjem letu.
Pet minut in ugotovitev, da bi se res dalo kaj storiti, še naslednjih pet pri drugem šalterju in že sem bil v vrsti ža čekiranje. Jeeeee.
Na koncu se je torej odlično izteklo, polet sicer ni bil ravno udoben,a je šlo vse gladko in brez zamud - še prav nasmejal sem se, ko je pilot nekaj osnovnih informacij povedal v angleščini, potem pa nadaljeval kar v španščini (pilot in kopilot sta bila pač Španca).
Ni komentarjev:
Objavite komentar