Plin - rdeča nit Kavkaza

Na vsej poti po Kavkazu sem se srečeval s plinsko instalacijo. Glede na to kako so plinske cevi speljane bi lahko govoril celo o kakšni umetniški instalaciji :)

Cevi se speljane po liniji najmanšega odpora - malo nad površino; tam, kjer je kakšen uvoz pa cevi pravokotno zvijejo in malce dvignejo (ne, ne predstavljam si kaj naredijo, če mora na dvorišče zapeljati tovornjak).
Enak princip postavljanj je tako v mestih, vaseh, kot tudi izven urbanega okolja - ja, na stotine preprek na vsakem kilometru poti (veliko instalacije poteka ob cestah).

Plin uporabljajo tudi kot pogonsko sredstvo za avtomobile - bistveno lažje je najti črpalko s plinom kot z bencinom.
Seveda so na plinski pogon predelali tudi avtobuse, a ker spodaj ni dovolj prostora za tank, so iznašli inovativno rešitev zgoraj.

Stepantsminda - Kazbegi - Gergeti

Ker imam doma vsakodnevni pogled na lepe hribe sem se v Gruziji odpovedal večini klasičnim popotnim destinacijam, ki običajno vključujejo izlete in pohode v hribe. Izjema je bilo le mestece (hmm, vasica) na skrajnem severu, tik ob ruski meji.
Pot iz Tbilisija do Kazbegija poteka po t.i. Gruzijski vojaški cesti (Voyenno-Gruzinskaya doroga) - stoletja stari trasi, ki je vodila do ruskega Vladikavkaza (cca. 40km od Kazbegija) in kar lep del ceste je izredno slikovit. Vreme je bilo čudovito, razgledi lepi, tako da sem kar pozabil na stiskanje v maršrutki, ki me je po štirih urah pripeljala čez zimsko središče (menda je tukajšnje smučanje popularno tudi med Slovenci) Gudauri do Kazbegija.

Kazbegi, oziroma bolj pravilno Stepantsminda (novo ime), je mestece (cca. 2000 prebivalcev), ki leži na dobrih 1700m nad morjem v dolini, stisnjeni med visoke gore.

Niso me premamile temperature (letno povprečje je pod petimi stopinjami C), niti pettisočak Kazbek, temveč me je zanimala izredno slikovito in fotogenično (hmm, se danes temu reče instagramično?) postavljena cerkev Gergeti.

Ko sem prišel v Kazbegi je cel dan sijalo sonce in le sem ter tja se je pripodil kak oblak, tako da mi je bilo kar žal, da se nisem takoj odločil za ogled cerkve - še sploh, ko je naslednji dan bilo bistveno več oblakov kot pa jasnine.

Turisti se večinoma odločajo za take vrste vzpona, zame pa itak veste, da sem tudi po duši Gorenjec in mi je bilo povsem nesprejemljivo, da bi za vožnjo dal vse tja do 60€.

Zjutraj v edino odprto trgovino po plastenko vode in počasi v breg - najprej skozi vas in po stranskih stezah...

... potem pa večji del kar po cesti (ok, po snegu zraven "ceste").

Po slabi uri in pol sem prišel na želeni vrh in srečal skupino Poljakov, ki so prismučali s Kazbeka.

No, poleg mene se je za enak vzpon odločilo še nekaj drugih...

...velika večina obiskovalcev tistega dne pa v terencih, ki so povsem razrili travnato pobočje in uničili foto kuliso.

Poleg terencev je idilo kvarilo tudi vreme - večino dopoldneva so nebo polnili sivi oblaki, včasih se je pripodila megla, na koncu me je celo pregnal dež.

Kar nekaj časa sem preživel v cerkvi (Tsminda Sameba), kjer sem se grel ob prižgani peči.

Mogoče pa vreme niti ni bilo tako slabo - mi je rekla ena Avstrijka, da je prišla tretjič, ker je imela dvakrat smolo z vremenom - menda je bila taka megla, da se sploh ni nič videlo. 

Kakorkoli - prišel v soncu, videl v oblakih in odšel v dežju.

Tbilisi

Tbilisi sem spoznaval po obrokih - prvič med potjo iz Bakuja v Erevan, naslednjič (največ časa) po prihodu iz Erevana in še tretjič po prihodu iz Kazbegija.

Odločitev, da mu ne namenim posebnega časa je bila kar na mestu, saj nisem videl in doživel ničesar takega, da bi si zapisal v spominsko knjigo ;)

Čeprav pa je bilo prvo resnejše spoznavanje z mestom prav prijetno - bila je lepa, praznična (velikonočna) nedelja in na ulicah je bilo veliko sproščenih domačinov, celo nekaj turistov.

Tri dni kasneje je bila podoba iste ulice povsem drugačna.

Nekaj mestnega središča je lepo obnovljenega.

Drugje nekako kaže, da se bodo obnove šele lotili.

Žal pa je veliko predelov povsem obstalo v preteklosti.

Vseskozi sem imel občutek, da so razcepljeni med Azijo in Evropo...

... in da želijo skozi arhitekturo preskočiti par desetletij - ne vem ali zgolj le nisem opazil ali dejansko v mestu ni tiste brezosebne, sovjetske betonske arhitekture.

Prvič na poti sem lahko naredil tudi nekaj fotk ljudi.

In prvič na poti sem doživel tudi kanček velikonočnega vzdušja.

Maršrutka (маршрутка)

Menda začetki določene taksi relacije segajo tja v leta tik pred 2. svetovno vojno v Sovjetsko zvezo, razcvet pa je ta oblika prevoza doživela po razpadu CCCP.
Maršrutke so kombiji različnih velikosti, ki vozijo po vnaprej določenih relacijah, vozni redi in postajališča niso fiksni, cene pa so oblikovane po conah - torej nekaka mešanica avtobusa in taksija.
Na Kavkazu predstavljajo mestni (na zgornji fotki ruska GAZelle kot mestni "avtobus" v Erevanu), primestni, medkrajevni in celo mednarodni promet in so povsem izpodrinile avtobuse (jih praktično sploh ni), delno celo taksije.

V večjih mestih imajo svoje stalne postaje (na fotki glavna postaja v Tbilisiju), po manjših krajih, vaseh in med potjo pa se ustavljajo po potrebi - potnik sporoči šoferju kje bi rad izstopil, oziroma mu ob cesti pomaha, da bi vstopil.
Voznih redov navadno ni in pogosto odpeljejo šele, ko se povsem napolnijo - v Gruziji, med Kazbegijem in Tbilisijem nas  je bilo (skupaj s prtljago) v kombiju 19 (od tega en na pručki, dva sta pa stala) in to v povsem običajnem kombiju 8+1.

Na daljših razdaljah so najbolj priljubljeni različni modeli Mercedesov, nekaj je še Fordov, VW in Renault pa spadata že med eksote. Nič nenavadnega ni, da je šoferjev sedež na desni, povsem običajno pa, da števec prevoženih kilometrov kaže nekaj sto tisočakov.

No, svoje prvo srečanje z maršrutko sem doživel po prihodu iz Bakuja v Tbilisi...
Nočni vlak je bil relativno udoben - kupe sem si delil z mladeničem, ki je rekel, da je Turek, imel je gruzijski potni list, z Gruzijci je govoril gruzijsko, z Azeri rusko, z mano pa angleško; dobil sem posteljnino za klopco/posteljo, ki pa je bila ožja od mojih ramen - s spanjem spet ni bilo veliko sreče.
Brez zamude prišel v Tbilisi, kjer sem že na postaji našel bankomat in hitro kupil tudi karto za pot na SZ čez deset dni.
Še pred izhodom s postaje me je našel taksist in mi ponujal vožnjo do Erevana. S pomočjo svojih zapiskov in sopotnika z vlaka sem zbil ceno na "neturistično" in bil vesel, da se mi ne bo treba s taksijem voziti do "avtobusne postaje" in da bo odhod že čez par minut, ob 11.
Ja, seveda.
Takoj, ko sem plačal, sem izvedel, da bo odhod ob 12., no, sigurno ne kasneje, kot ob 13.
Ob 13.20 smo še vedno čakali, da bo prišel kdo, da bo zapolnil zadnje prosto mesto v kombiju :(
V prve pol ure po odhodu smo imeli že štiri postanke - 1x zaradi prometnega prekrška in 3x zaradi popravljanja avta.
Tja do Erevana sem dodobra izkusil vožnjo z maršrutko - divjanje skozi vasi, kajenje in telefoniranje šoferja med vožnjo, ustavljanje za nakupe, čakanje na hlajenje zavor, zlaganje prtljage (ena teta je imela pod sedeži vrečk in škatel za cel prtljažnik osebnega avta).... no, imel sem pa svoj sedež in kljub stalnemu premetavanju in norenju po zares obupnih cestah (na S Armenije je celo snežilo) sem prišel na cilj z manj kot dveurno zamudo.

Kavkaz

Resnično ne vem zakaj sem si za tokratno potovanje izbral prav Kavkaz.
Hčerki sem večkrat neuspešno in neprepričljivo odgovarjal na vprašanja zakaj tja in s koliko veselja. K. mi je iskreno povedala, da te dežele niso zame in danes lahko rečem, da je imela povsem prav, saj ne vidim nobene posebne želje po vrnitvi - čeprav (roko na srce) je bilo nekaj zanimivih krajev in nepozabnih doživetij.
Verjetno je bila izbira dosti pogojena z izzivom, da prepotujem kraje, kjer je latinica približno tako pogosta, kot hebrejščina v Spodnjem Dupleku, kjer ti angleščina pomaga toliko, kot svahili v Zgornjem Kašlju in da obiščem državi kamor hodijo tujci zgolj zaradi t.i. temnega turizma.
Ja, izzivi.....

S prvimi, kar zajetnimi, sem se srečal že pri načrtovanju poti.
Gre za področje, kjer so sosedski odnosi, milo rečeno, zelo hladni, še sploh kar se tiče meja in to sem moral še kako upoštevati pri itinerariju.

Pa poglejmo ;)
Najprej sem v pot hotel vključiti še vzhodno Turčijo, a sem se potem premislil, ker sem jo itak že veliko videl, pa še preveč časa bi izgubil...
No, Turki in Armenci "se ne marajo" (več napišem v kakem drugem zapisu) - posledično je meja med državama zaprta.
Zelo podobno velja za Armence in Azerbajdžane - še ena meja, ki je zaprta.
Gorski Karabah je teoretično azerbajdžanski, a vanj lahko prideš le iz Armenije, za gibanje potrebuješ karabaški vizum in če Azeri samo posumijo, da si bil v Karabahu ti sledi: a) prepoved vstopa v Azerbajdžan, b) pripor, c) izgon.
Gruzija je na prvi pogled še najmanj problematična...
Abhazija je teoretično del Gruzije, a za vstop potrebuješ posebno dovoljenje abhaškega zunanjega ministrstva na podlagi katerega dobiš abhaško vizo za gibanje po deželi, ki pa jo ne smejo videti (čeprav gre zgolj za sprenevedanje) Gruzijci, saj dokazuje, da si bil na sovražno okupiranem ozemlju. Če vstopiš v Abhazijo iz Gruzije, se moraš po isti poti tudi vrnitvi (brez vidne vize), v nasprotnem se šteje, da si ilegalno zapustil Gruzijo, sledi prepoved nadaljnih vstopov. Če vstopiš v Abhazijo iz Rusije pa ne moreš naprej v Gruzijo, ker se šteje, da si že ilegalno vstopil v Gruzijo, vrnitev nazaj v Rusijo je mogoče le z dvojno rusko vizo.
Vse jasno? :)
Sreča zame, ker je Azerbajdžan z začetkom letošnjega leta poenostavil in pocenil pridobitev vize, sreča tudi, ker so mi Rusi dali vizo brez jasnega odgovora na vprašanje kako bom prišel v Soči in še ena sreča, da so mejni prehod med Rusijo in Abhazijo šele pred meseci odprli tudi za tujce.
Smola pa, ker so se lani Azeri in Armenci v Karabahu spet resno obstreljevali, tako da je bilo treba močno paziti pri gibanju v obmejnem področju, smola tudi, ker so Gruzijci zaprli vse, razen enega, mejne prehode z Abhazijo.

Sem se soočil z izzivi, naredil načrt in danes lahko z veseljem ugotovim, da mi je uspelo.
Iz turškega Istanbula sem odletel v azerbajdžanski Baku (z vnaprej urejeno e-vizo), se z vlakom zapeljal v gruzijski Tbilisi in hitro nadaljeval v armenski Erevan (za obe državi ni bil potreben vizum). Naprej z avtom v karabaški Stepanakert, kjer sem dobil vizo, ki pa mi jo niso nalepili v potni list, ki ga tudi niso požigosali - za vsak slučaj, zaradi Azerov. No, ampak, ker sem se sedaj izdal, mi je pot v Azerbajdžan zaprta.
Z abhazijskim dovoljenjem sem zapustil Gruzijo in po petih urah na meji potem v Suhumiju dobil abhazijsko vizo, ki jo niso nalepili v potni list, ki je spet tudi ostal brez žigov.
Iz Abhazije sem šel v Rusijo (z vizo v potnem listu), brez gruzijskega izstopnega žiga, tako da tja verjetno ne smem več. Rusi so me na meji čudno gledali in veliko preverjali kako in kaj - dolgo časa sploh niso vedeli kaj bi z mano - na koncu sem mirno nadaljeval pot v Soči, a spet brez žigov - verjetno, da bi imel še vedno možnost, da grem nazaj v Gruzijo.