Na morje

Dovolj je bilo bluzenja med čajevci in skrajni čas, da se zapodim proti morju - vedel sem, da me čaka dobrih 300km, a niti sanjalo se mi ni v kakšnem stanju bodo ceste. 

Turističnemu Mai Chau sem se popolnoma izognil (prejšnjič sem si tu že omislil zaslužen odmor in zajtrk).
Kako je bilo pred sedmimi leti: KLIK

Tokrat izbrane glavne ceste, sicer še vedno slikovite, a bistveno manj od tistih, po katerih sem šel prejšnjič, preko Pulonga. Je bilo pa kar veliko vzponov in spustov.

Ko sem hribe pustil za seboj in se je cesta zravnala, je bil čas za prvi pravi počitek... in spet se je pokazala ogromna razlika v izbiri motorja. Če sem prejšnjič prišel v Ninh Binh v bolečinah, na robu joka, sem si tokrat vzel slabo urico, da sem se pretegnil, pojedel "kosilo" (KFC) in slekel par slojev oblačil (tu je bilo že zelo prijetno toplo). Čeprav sem imel en klump od motorja, pa je AirBlade svetlobno leto boljši od počasnega Blade.

Prvih dvesto km v znamenju hribov, zadnjih sto pa v znamenju vode - poleg številnih mostov še "trajekt". Po pravici povedano je bilo to tudi edino, kar je popestrilo monotonost ravnine - je bila pa vožnja toliko hitrejša.

Še krepko v svetlem delu dneva sem prišel do cilja, se namestil v izbranem prenočišču, šel pogledat morje in si kupil večerjo ;)
321km ob vsem dopoldanskem ustavljanju med čajevci je za vietnamske razmere odličen rezultat.
 
 

Ninh Binh

Čeprav ga vsi hvalijo sem bil vseeno zadržano skeptičen zaradi izkušenj v Hoi Anu, ko so mi množice paketnih turistov odgnale večino veselja.
Glavna atrakcija je pravzaprav kraška pokrajina - griči, jame in med njimi neskončna riževa polja, in načinov kako jo doživeti je kar nekaj. Že pred prihodom sem se odločil, da, z zahodnjaki najbolj obiskano možnost, izpustim in tako sem se zjutraj zapeljal do vhoda v Trang An.

Že ogromen turistični center na vhodu (kot sem jih videval po Kitajski) me ni navdajal z optimizmom in zato sem globoko zajel sapo, se poslovil od svojih popotnih idealov in zakorakal v "Rim" (when in Rome, do as the Roman's do) - Trang An obiskujejo predvsem domačini (in Kitajci).

Zelo prijetno presenečenje! Dve uri smo se vozili po reki, po kraškem podzemlju in po čudoviti pokrajini. Turistične gneče pravzaprav nisem niti občutil - verjetno zaradi zgodnje ure in ne ravno visoke sezone.
Pravzaprav je na koncu navdušenje z veliko razliko premagalo, na začetku favoriziran, skepticizem.

Sprva zadržani domačini (no, predvsem domačinke) so se kmalu razživeli - sicer ne vem o čem smo se pogovarjali, ker drug drugega nismo razumeli, a je moralo biti nekaj zabavnega, ker smo se vsi večji del pot smejali. Na koncu pa seveda spet skupinsko fotografiranje.

Rana ura, zlata ura. Če bi prišel kasneje bi mogoče pisal v drugačnem tonu.

Ne, nimam trota (drona)...

Na vrh Hang Muaja sem šel kar lepo peš, po 500 stopnicah.

In kljub spreminjajočemu se vremenu (od megle do sramežljivo kukajočega se sonca) je bil vsak višinski cm poplačan s čudovitimi razgledi po nori pokrajini (škoda le, ker bi bilo v kakem drugem letnem času še bolj slikovito).

Z vrha se je lepo videla tudi najbolj obiskana "atrakcija" Tam Coc (kot omenjeno sem jo spustil) - vožnja po reki in kraških jamah.

Popoldan sem imel še dovolj časa za vožnjo med riževimi polji in tako sem tudi prišel do reke, kjer domačini veslajo na prav poseben način - z nogami.

Eden izmed razlogov zakaj nisem šel na Tam Coc - vse te ženske (in še desetine, stotine drugih) se prilepijo na turistične čolne in nadležno skušajo kaj drago prodati (od spominkov, preko sadja do CocaCole).

Če ste se spraševali kaj počneta Vietnamca na prvi, naslovni fotki... Pri nas na blejski grad, otok... tu pa na Hang Mua.

Še neprijeten del zgodbe. Po dobrih enajstih urah vožnje na motorju sem prišel v Ninh Binh in izbral prvo dobro ocenjeno prenočišče ob vstopu v mesto. Ne vem od kod tako dobre ocene, a soba, ki so mi jo dodelili je bila ena najslabših na vseh potovanjih do sedaj. Postelja tako trda, da sem razmišljal, da bi bilo mogoče bolje spati kar na tleh, na keramičnih ploščicah. Poleg okna, ki se je močno zatreslo vsakič, ko je mimo peljal tovornjak (ja, soba s pogledom na glavno, zelo prometno cesto) je bil utripajoči neonski zapis in vseskozi sem imel občutek, da sem v nekem psihadeličnem disku.
Ne, nisem zdržal in še preden se je začelo daniti sem se zahvalil za gostoljubje.

Zapeljal sem se na povsem drug konec mesta, pravzaprav na podeželje in pri res prijaznih lastnikih dobil lepo sobo z udobno posteljo.
Da ne boste ponavljali mojih napak: prvo prenočišče je Thanh Đat Hotel (soba s "kopalnico" za 8$), drugo pa Tam Coc Dream Hotel (velika soba s kopalnico, balkonom + zajtrk za 15$)

Vietnam - stran od uhojenih poti

Horde ruskih in kitajskih turistov, milijoni Američanov in Evropejcev. V Vietnamu rastejo hoteli hitreje kot gobe po jesenskem dežju na Jelovici. Vse je ful turistično. Domačini so neprijazni in na vsakem koraku te hočejo nategniti.
Vse je res, in kako naj potem pojasnim, da že petič odhajam tja.
Obstaja tudi drug Vietnam. Kjer ti ruščina, kitajščina in angleščina pomagajo prav toliko, kot svahili ali slovenščina; kjer namesto v hotelskem kompleksu prebivaš v družinskem gostišču; kjer je na jedilniku namesto pizze goi cuon; kjer ti nasmejani domačini prijazno pomagajo...
In šel sem tja.

Jah, ni pa vse tako enostavno, kot se zgoraj prebere. Če bi bilo, bi tam Rusi že jedli pizze ;)
Gre za kraje, ki so odmaknjeni od ustaljenih turističnih poti in kamor ne vozijo hop-on-hop-off avtobusi. Edina prava opcija za obisk je z lastnim prevoznim sredstvom.
V Hanoiju sem najel (10$/dan) tole Hondo (tokrat originalno) Blade in začetnim 38.000km v slabem tednu dodal še svojih 850km - ves čas je lepo predla, brez kašljanja, vedno se je zbudila že ob prvem pritisku na zaganjač, vzmetenje je dobro uravnavalo vse gube na cestah... le okvir je bil za ene tri številke premajhen (pač azijski standardi), tako da so me na koncu bolečine v trtici spravile do sočnih in solznih kletvic.

Zgodaj zjutraj, še pred prvo prometno gnečo sem zapustil Hanoi in megla me ni spremljala zgolj čez Rdečo reko, temveč večji del dopoldneva.

Saj bi napisal, da je bilo prvih 130km dolgočasnih (ker nisem nič fotkal), a daleč od tega. Privajal sem se na vietnamski promet (verjemite, da je nekaj zelo posebnega) in bil 111% skoncentriran na dogajanje na cesti (in okolici). Nešteto je bilo prehitevanj težkih tovornjakov, ki so se komaj premikali in izogibanj avtobusom, ki so divjali po nepreglednih ovinkih. Potem pa še živali... Brez odločnih zaviranj bi imel na prvem kolesu celo zbirko kokoši in petelinov. Ampak to bi še preživel, bližnjega srečanja z bivolom, ki ga je nekaj splašilo v trenutku, ko sem se peljal mimo njega, pa zagotovo ne. Odločala so stotinke in po tem, ko sem ga za cm zgrešil mi je srce še dolgo razbijalo, kot bi pretekel maraton.
Dolg vzpon na prelaz Thung Khe - me je že krepko skrbelo zaradi vremena.

Na vrhu pa se je odprlo in pred mano je bil nov svet - Mai Chau... ki pa sem se mu tokrat izognil in nadaljeval naprej proti SZ in vedno bolj v hribe.

Ja, drug svet. Tu boste (na srečo) zaman iskali Ruse, Kitajce, Korejce... eh, še individualni popotniki zaidejo v te konce bolj poredko. Domačini še vedno nosijo tradicionalna oblačila, s katerimi se ločijo etnične skupine med seboj. Tile na fotkah so iz ene izmed vej Hmongov, v regiji pa prebivajo še skupine Muong in Thai.

Ne, niso riževa polja, ampak čajni nasadi. Moc Chau je poln zelenih grmičkov (se bom potrudil s posebnim zapisom v nadaljevanju).
Še tretjič bom zapisal: kako drugače.

Moc Chau je bila moja skrajna severna točka in naslednji dan sem se odpeljal proti jugu - seveda spet skozi hmongovske vasice.

Pogled proti Mai Chau, tokrat z druge strani.

Mai Chau je bil še najbolj turističen, v bistvu ravno prav, da sem si v miru lahko privoščil pozen zajtrk (brez prevajalnika).

V dolini je bil čas za prvo presajanje riževih sadik na polja.

Del od Mai Chau do Pu Luonga (šel sem po nekih stranskih poteh) mi je bil najbolj všeč od vse vožnje na poti. Ovinkasto vzpenjanje (sedaj razumem motoriste) v hribe polne bambusovih gozdov.

Z vrha pa pogled na bregove polne riževih teras.

Saj sem rekel, da sem šel po stranskih poteh ;)

Nekaj pa tudi po "glavni" cesti,

Vasi so malo drugačne, kot pri nas, a v še tako zakotni je avtobusna postaja in bencinska črpalka (hmmm, domnevam, da tudi trgovina z mešanim blagom - vse na istem mestu).

Z riževih teras do riževih polj...

... ki potrebujejo vodo. Tok vode iz potoka poganja kolo, ki z bambusovimi tulci prenaša vodo navzgor, na polje - genialno domiselno.

Obilje vode tudi za druge namene.

Potem je bilo spet 130km 111% pozornosti in malo manj fotogenične pokrajine - vse tja do Ninh Binha, ki mu bom tudi namenil poseben zapis (ga je vreden)

 Tradicionalno pokopališče med kraškimi griči.

Od Ninh Binha do Hanoija je ogromno prometa - nekaj ga pobere sicer avtocesta (kjer je prepovedana vožnja z motocikli), a tudi po stari glavni cesti je bilo tako noro, da sem zavil na stranske poti - ena gre po nasipu ob Rdeči reki.

Spet in spet nekaj povsem drugačnega.

Najprej sem mislil, da obnavljajo kakšno staro cerkev, šele nato pa ugotovil, da gre za novogradnjo - hmm, zanimivo, čudno, bizarno, nenavadno...
Fotkano v vasi Bo Đao (dobrih 30km južno od centra Hanoija) - če bo šel kdo pogledat končni izdelek.

Raznovrstnost na poti proti Hanoiju.

Ljudi sem kar malo zanemaril, a je bilo veliko srečavanj, še več smeha, skupinskih fotografij in ja, v veliki večini so bili zelo prijazni.

Pred potjo sem si rekel, da bo to nekakšen preizkus, trening za morebitno pot od Hanoija do Saigona, a sem se ob bočnem sedenju na letalskem sedežu (jah, bolečine v trtici) na poti domov odločil, da nima smisla...
Sedaj, ko gledam fotke in se spominjam kako zelo je bilo fajn, pa sem se (verjetno) premislil. Upam, da gospodična moli tudi zato, da bi se jaz vrnil in upam tudi, da bo uslišana ;)