Čas za razmislek: 29 ur

Najprej pohvala lastnici hostla Poramba v Puerto Iguazuju, saj ima popotnikom prijazno politiko bivanja, ki je daleč, daleč od običajne. Sobo je bilo sicer treba izprazniti do "check out" ure, a za vso popoldansko zadrževanje za ograjo hostla je bila na voljo shramba za prtljago, odprta kuhinja, kopalnica in celo majhen bazen. Aja, pa še WiFi, ki mi je izdatno pomagal preživeti vroče ure do večernega odhoda avtobusa. Bilo je zares vroče, tako da mi ni niti na kraj pameti padlo, da bi čas zabijal s pohajkovanjem po mestecu. Po prihodu (zgodnje popoldne) z brazilske strani slapov v trgovino po nekaj hrane in veliko pijače in v hostel, kjer je bilo obilo sence.

Res, da sem takih čakanj že krepko vajen, a mi je to še vedno najslabši del potovanj. Nekako sem se vseeno prebil do pol devete zvečer, ko sem se preoblekel in se z nahrbtnikom na ramenih odpravil do avtobusne postaje. Manj kot 15 minut, a vlažna vročina še kar ni popustila in tako sem bil na cilju podoben Dejanu Zavcu po treningu.
V avtobusu pa seveda klima na ful, temperatura malce nad lediščem, skratka poskrbljeno za zdravje.
Cilj je bila Salta, daleč na zahodu, tako daleč, da po pravilih ni direktne povezave, uradno vozi na relaciji samo Andesmar - z vmesnim prestopanjem (se pa v Puerto Iguazuju da dobiti tudi druge kmbinirane vozovnice, a s še daljšim potovalnim časom).
Bus sicer ni bil ta s slike, a iz iste "kategorije" - dvonadstropnik, ki pa je spodaj ponujal več sedežev in manj udobja, kot moj prejšnji prevoz. Ustavljanja je bilo tudi bistveno več, hrane manj (pa še zelo slaba), vse pa so skušali kompenzirati s stalnim in res razkošnim delovanjem klime. Privajanje na hladnejše podnebje v katerega so nas peljali?
In smo se peljali eno uro, dve, tri, štiri......
.... po dvaindvajsetih smo se še kar vozili, po triindvajsetih pa prispeli - na vmesno postajo.
V Tucumanu je bilo le toliko časa, da sem spet malo zašvical s prekladanjem prtljage in iskanjem pravega avtobusa za naprej.
Vožnja skoraj do Salte v prvem nadstropju, na prvih sedežih (zaradi noči in dolgočasne pokrajine, hmm, bolj ceste, ni bilo posebnih užitkov, razen tega, da pred seboj nisem imel nikogar, ki bi spustil sedež čez moja kolena.
Sredi noči in sredi ničesar še eno prestopanje in po 29 (devetindvajsetih) urah prihod v Salto. Seveda ne na avtobusno postajo, ampak nas je šofer napodil z actobusa kar sredi ceste.
Zjutraj sem izvedel, da se je v Argentini začela splošna stavka in da sem v bistvu imel celo srečo, saj bi (tako kot tisoče drugih ljudi) lahko noč in celoten naslednji dan preživel bogsigavedikje.
Nasmeh vsem, ki jim je daleč od Ljubljane do Celja in tistim, ki se zgrozijo ob besedni zvezi "pet ur vožnje z avtobusom". Tudi 29 jih mine!

Iguazu & Iguaçu

"Same same but different", bi rekli v JV Aziji. Tako kot v okolici El Calafateja je tudi v okolici Puerto Iguazuja velikoooo vode, razlika je le v agregatnem stanju. No, razlika je bila tudi v prenočišču - v El Calafateju je kar razkošno sobo grela plinska peč, tu pa je skromno sobico hladila klimatska naprava (v obeh primerih pa so me gostile sila prijazne ženske, ki so tekoče govorile angleščino).
Mesto samo ni tako, da bi zanj izgubljal preveč besed - glavna je majhna avtobusna postaja, ki je izhodišče za pot do slapov ali do drugih ARG mest. Z zelo osnovnim znanjem španščine (in pomočjo prav tako osnovnih angleških besed) si lahko izlet do slapov, na obeh straneh, organiziraš sam.

S prvim busom do parka, ki obkroža slapove in nadaljevanje z vlakcem, ko zmotno misliš, da je še prezgodaj za gnečo (pri prvi postaji se je bilo treba za dobre pol ure postaviti v vrsto za nadaljevanje).

Slapovi so glavna argentinska (in brazilska?) turistična atrakcija in že prvi metri hoje dajo takoj vedeti, da v množičnem turizmu ni nobene romantike.

Razgledna ploščad ob najbolj zanimivem dele slapov - Garganta del diablo (hudičevo žrelo), kjer Salto Union (slap Union) pada v globino.

Množičen turizem gor ali dol, a kakorkoli obrneš - pogled (in spremljajoči občutek) je fantastičen.

Jasno od kod ime Iguazu (= velika voda v jeziku guarani) .

Se je pa za vsako fotko treba potruditi - oziroma natančneje - preriniti.
In ja, tudi v ARG so popularni selfiji :(

Na srečo se po poteh med številnimi slapovi (odvisno od vodostaja, a menda jih je skoraj 300) množica porazgubi in kar je še pomembneje - drevesa dajejo osvežujočo senco.

Po videnem do sedaj bi jih lahko primerjal (oziroma dal ob bok) kvečjemu z Viktorijinimi slapovi (Zambija, Zimbabwe).

Circuito Superior - zgornji del poti.

Pod slapove se lahko zapeljete tudi s čolnom. Pri prvem obisku sem si to tudi privoščil, celo fotkal sem nekaj, a so vse fotke povsem "mokre" (vse megleno in kapljičasto).

Circuito Inferior - pogled s spodnjega dela poti.

Na vrhu izgleda vse zelo skromno.

Metuljev je v parku vsaj toliko kot ljudi in izgleda, da so se povsem privadili na sobivanje.

Menda mu pri nas pravijo nosati medvedek, čeprav je iz družine rakunov. Koati je luštna živalca, lahko prijazna, a tudi zelo napadalna - tu, ob slapovih jih še posebej zanimajo šelesteče pvc vrečke. Brez bojazni napadejo človeka z vrečko, mu jo iztrgajo in se spravijo nad vsebino.

To pa je že pogled na slapove z brazilske strani.
Pot do tja iz Puerto Iguazuja je enostavna, z lokalnim busom, prehod meje (ker ne potrebujemo vize) hiter in nekompliciran, malce se zatakne edino pri denarju, a je vstopnino moč plačati tudi s plastiko.

Brazilska stran ponuja predvsem panoramske poglede na slapove, saj jih opazujemo z nasprotne strani.

Bližnji pogledi so mogoči le z zoomom.

Pot je bistveno krajša, kot na argentinski strani, ljudi pa nič manj.

Največ jih je seveda ob pogledu na Garganto del diablo.

Izhodišče in pogled na Hudičevo žrelo je bistveno nižje, kot na ARG strani.

Ne, ne gre za kak cenen foto efekt, le leča na objektivu je že po parih metrih hoje povsem mokra od obilnega pršenja vode.

Pogledi pa spet taki, da ne obžaluješ izgubljenega časa, truda in denarja.

Še zadnji pogled.....
.... ja, splačalo se je še enkrat priti sem.

Vir

Za konec pa še povezava do fotk, ki postavijo vse moje v koš za smeti :(
KLIK in uživajte.

Ko to tamo peva po argentinsko

 Če je v Argentini kaj nadpovprečno dobrega so to zagotovo njihovi avtobusi za dolge razdalje.
Ja, razdalje so res velike, železnic praktično ni, letalski promet ni poceni in tako se je vsaj med večjimi mesti, kjer so tudi dobre ceste, zelo razvil avtobusni promet. Konkurenca med družbami je velika in to je pripeljalo do zelo dobrega voznega parka z nadpovprečnim udobjem (glede na ostali svet).

Prva letošnja priložnost za preizkus avtobusnega udobja je bila pot iz Buenos Airesa do Puerto Iguazuja in izkoristil sem jo v največji možni meri - z izborom cama suite razreda (recimo, da je primerljiv s prvim razredom v letalih).

V pritličju dvonadstropnega avtobusa je bilo le šest zelo udobnih sedežev, potniki pa smo imeli na voljo svojo stjuardko, ki nam je iz majhne kuhinjske niše prinašala obroke hrane in pijače - ja, tudi šampanjec (torej je le res in ne zgolj mit na popotniških forumih). Po zgledu z letal je bil tudi tu vsakemu potniku na voljo svoj "zabaviščni center" (monitor, izbor filmov in glasbe), le internetne povezave ni bilo (menda je že v nekaterih busih in na nekaterih vožnjah).

Ker sem že povsem vajen dolgih avtobusnih voženj (navadno so daleč od takega razkošja) mi je tudi 15 ur do Iguazuja hitro minilo, še sploh, ker je bila vožnja (večinoma nočna) mirna, udobna in praktično brez postankov - 3x smo se ustavili za kakih 5 minut, a motor je vseskozi brnel.
Mi je bilo kar malce hudo ;) ko sem dobro uro pred predvidenim prihodom opazil že znano okolico Puerto Iguazuja (zavedajoč se, da bo vsaka naslednja vožnja manj udobna).

Če se nameravate z busi voziti po Argentini - Plataforma 10 ponuja vozne rede, cene, podatke o bus družbah, destinacijah, ... in nakupe vozovnic.