Kraljestvo kokosa

Kokos še zdaleč ni samo za kokosovo moko in vodo in to se še posebej dobro vidi v delti Mekonga, kjer področje okrog mesta Ben Tre imenujejo tudi "Coconut kingdom".
Skozi leta potovanj sem se kar dosti srečeval s predelavo kokosa - vse tja do bonbonov (ki so odlični za izruvanje zobnih zalivk, hehe), tako da sem tokrat pogledal bolj začetek obdelave/predelave.

 

Opeka na opeko - opekarna

Moje vietnamske stranpoti izgledajo sila enostavne - ko sem vozim po glavni cesti, opazim kaj zanimivega, se ustavim, pofotkam in zdrvim dalje...
Daleč stran od resnice.
Imam desetine zapiskov, ki so se nabirali skozi leta, enako velja za (dobesedno) tisoče spletnih povezav (za ves svet), ki jih še vedno pridno zbiram in to je zgolj osnova. Potem pa pride na vrsto raziskovanje, branje člankov (hvala Google translate) in blogov, gledanje satelitskih posnetkov in fotografij na Google Earth, Street View... Sledi selekcioniranje meni trenutno zanimivega, označevanja teh točk na zemljevidih in na koncu povezava točk v smiselno pot.

Na nekem italijanskem blogu sem videl zanimive fotke vietnamskih opekarn, se lotil raziskovanja (je kar trajalo, da sem našel lokacijo) in si narisal pot.
Si ne znam predstavljati kako bi šlo brez motorčka - približno 90km iz Can Thoja, večinoma po vaških cestah in poteh, na koncu ob labirintu številnih rečnih kanalov.

Kot običajno je bilo sprva kar nekaj presenečenja, saj ljudje niso vajeni, da jim tujec prihaja v njihovo delovno okolje. Ampak sem tega vajen in na začetku malo počakam, se sprehodim po prostorih, si vse ogledam brez dvigovanja fotoaparata, delavce pozdravim ali jim vsaj namenim nasmehe.
Navadno je tako že po parih minutah led prebit in lahko fotkam, ne da bi motil njihovo delo.

Ne vem, mogoče sem malce čuden, ampak meni te stranpoti (če hočete: off the beaten path) praviloma pomenijo več, kot vse "must see" znamenitosti in kljub ogromnemu vloženemu delu in naporom na poti, potem vedno zelo uživam.

Ca Cao, cacao, kakawatl, kakav

 

Na potovanjih imam običajno tisto znano vodilo, da je cilj pač pot sama, a znotraj poti si vseeno zastavim množico majhnih želenih ciljev, včasih so to znamenitosti, včasih kulture, običaji, dejavnosti...
Kot strasten ljubitelj čokolade sem si tokrat želel pogledati njeno proizvodnjo.
Vietnam se je v zadnjih letih povzpel na drugo mesto med največjimi izvozniki kave na svetu, pri kakavu napredek sicer ni tako silovit, a se vseeno vse bolj uveljavlja kot znan pridelovalec. Pri proizvodnji so še bolj na začetku, a zanimivo je, da lahko na enem mestu vidiš celoten proces od obiranja sadežev do izdelave čokolade.
No, naj bi.
Že v okolici Dalata tovarne čokolade ni bilo več, severno od Can Thoja sem sicer našel tovarno, a je bila zaprta...

Le par kilometrov iz Can Thoja je farma kakava, kjer so včasih imeli vodene oglede, potem pa sem bral, da je zadnja leta zaprta.... No, vseeno sem se zapeljal tja in naletel na zaprta vrata in napis "closed". Še sam ne vem zakaj, a malo sem se vozil okrog ograje in pogledoval, če bi se videla kakšna aktivnost in ko sem spet prišel do closed vrat, me je tale možak vprašal, če bi si rad ogledal farmo.
Glede na vso smolo, ki sem jo imel s čokolado v Vietnamu pa se mi je tokrat očitno nasmehnila ogromna sreča.
Možak, Muoi Cuong je kar lastnik farme, ki je verjetno prva te vrste v Vietnamu in deluje že več kot 60 let. No, prav zaradi svoje starosti (čeprav je še zdaleč ne kaže) je g. Muoi rekel, da ima vodenja dovolj in da je tokrat naredil izjemo (poleg mene sta bili na farmi še dve Kanadčanki).

Menda sta z očetom že l.1960 pripeljala prve sadike kakavovca iz Malezije in čeprav na začetku niti slučajno ni kazalo, da bi tu lahko uspešno rastli, kaj šele, da bi se razvila proizvodnja, pa ni nikoli obupal. Delal je večinoma sam, se vseskozi izobraževal, tako da danes polovico svojega pridelka proda multinacionalki Cargill. Na farmi je sedaj "le" okrog 2000 dreves kakavovca.

Dolg uvod - pa naj bo nadaljevanje bolj strnjeno ;)
V sadežu kakavovca so zrna, ki se dejansko uporabljajo za izdelavo čokolade in drugih izdelkov na osnovi kakava.
Mimogrede - beseda kakawatl je najverjetne prvotna beseda za kakav. Zahodna civilizacija se je z njim srečala preko španskih osvajalcev, ki so azteško (nekateri viri trdijo, da gre za olmeško) besedo razumeli kot kakao (cacao).

Kakavova zrna (z belim ovojem) pustijo nekaj dni fermentirati (pod listi bananovca), potem pa jih posušijo.
Posušene transportirajo v velike tovarne za predelavo ali pa tu nadaljujejo s procesom.

Sledi praženje, kjer se potem luščina loči od zrna.

Prepražena in oluščena zrna zmeljejo tako da nastane gosta, a tekoča kakavova pasta.
Od tu naprej se procesi razlikujejo glede na končno uporabo, ozroma glede na končne izdelke, a na tej farmi...

...dajo pasto v stiskalnico, ki jo loči na dva končna produkta - kakavovo maslo in prah.
Za tiste, ki še niste poskusili ničesar od zrna do 100% kakavovega prahu - vse je zelo grenko, z izrazitim okusom, ki je zelo daleč od čokolade, ki smo jo vajeni jesti (tudi od tiste 70%).
Meni so bila dobra sveža zrna, tista, z belim ovojem... vse naslednje faze pa raje preskočim in počakam na čokolado ;)

Na farmi ni odpadkov - vsi ostanki se porabijo kot gnojilo.

Plavajoča tržnica

 

Ena izmed glavnih turističnih atrakcij na jugu Vietnama, v delti Mekonga, je zagotovo obisk plavajoče tržnice. Brez lažne skromnosti lahko zatrdim, da imam toliko potovalnih izkušenj, da vem kako to potem izgleda in sem se že doma zavestno odločil, da je ne bom obiskal.
Sem pa našel par zapisov o neki, od mesta Can Tho bolj oddaljeni tržnici, ki je ne tržijo turistom, si jo označil na zemljevidu in se zjutraj, krepko pred svitom podal na pot.
Ja, tudi tu sem najel motorček - kar v hostlu sem se zmenil in dobil eno staro Hondo AirBlade (avomatik 125ccm), ki pa je bila bistveno bolj udobna in hitrejša od prejšnje Honde Blade (pol avtomatik 110ccm).

Še v temi sem prišel do majhnega mostu pri enem od pritoku Mekonga, pod katerim se v čolnih odvija trženje sadja in zelenjave. Tržnico Phong Dien sem si vseeno predstavljal v večjem obsegu, a vsaj razgled na dogajanje sem imel bistveno boljši kot skupinice turistov, ki so jih s čolni pripeljali do sem.

Če sem iskren, prav veliko dogajanja ni bilo, je bilo pa vsaj pristno, domačinsko - turistični čolni so bili bolj pri kraju - in ob sončnem vzhodu se je vse skupaj končalo.

Za trenutek sem mislil, da se bo nad reko spustila megla, a jo je močno sonce v hipu razkrojilo, tako da sem se tudi jaz odpravil nazaj.

Na poti sem se ustavil ob "tisti" znani in turistični tržnici Cai Rang. Čolnov je bilo bistveno več in tudi  neprimerno večji so bili...

... a moja predvidevanja so se izkazala za povsem točna. Veliki čolni, polni turistov, ki so jih po ogledu vozili v plavajoče "restavracije" in mali čolni, z manj turisti, kjer so jim zajtrk (juha pho) postregli kar na čolnu. Vsi čolni pa bistveno nižji od tistih čolnov, pravzaprav ladjic, kjer se je trženje dogajalo - torej se dogajanja ni kaj dosti videlo. Še jaz sem imel z obale bistveno boljši pogled, itak se pa pravzaprav ni nič dogajalo - sem ter tja kaj malega pretovarjanja.
Klasična turistična past.