Raj z napakami

Kot običajno sem pred potjo naredil domačo nalogo in prebral tudi desetine motorističnih zapisov, ki so si bili povsem enotni, da je obalna cesta med Phan Rangom in Nha Trangom ena izmed najbolj slikovitih cest v Vietnamu nasploh.


In res. Razgledi so bili tako lepi, da me ni motil niti močan bočni veter in tudi cesta je bila v (za vietnamske razmere) zelo dobrem stanju in večinamo prazna. Dejansko sem zelo užival v vožnji.



Užitek se je spremenil v grozo, ko sem se konkretno približal obali.
Žalostno strašljiv pogled na stanje, glede na to, da poznam desetine držav, kjer z odpadki delajo bistveno slabše kot Vietnamci.


Tolažba zame, ko je cesta zavila malce v notranjost in se mi je oko spočilo na riževih poljih in ob opazovanju tradicionalnih vaških opravil, ki jih v zahodnem svetu zagotovo ni v taki obliki.

Tam pri Cam Ranhu sem (po zelo prometni glavni cesti) tako hitel, da sem dodobra zgrešil odcep na (sicer daljšo, a bistveno manj prometno) obalno cesto, a hkrati dobil priložnost, da sem si od daleč pogledal kaj me čaka.





Severno od Cam Ranha je na 15 kilometrski plaži zrastla (in še raste) množica ogromnih turističnih kompleksov in glede na to, da je potem le še slabih 20km do izredno turističnega Nha Tranga (v nadaljevanju mojih blogovskih zapisov) lahko pričakujemo kakih 40-50km obale, pozidane s hotelskimi stolpnicami.
V Cam Ranhu je bilo včasih ameriško vojaško oporišče z letališčem, s katerim so po koncu vietnamske vojne kar 25 let upravljali Rusi. V zadnjih letih pa so ga modernizirali in namenili potniškemu prometu - v letu 2018 do te mere, da je lahko sprejemalo tudi do 80 letal dnevno; hkrati pa je bilo edino vietnamsko letališče, ki je sprejelo več tujcev, kot domačinov. Pomembni podatki za razumevanja celotne zgodbe, tudi tiste potem o Nha Trangu - zapomnite si ;)


Dolgo časa sem se vozil med hoteli, nekje (The Arena Cam Ranh) me je varnostnik celo spustil (verjetno se je zmotil, ker me je potem naslednji pospremil ven), da sem naredil en krog po ulicah v kompleksu, a vsi hoteli so bili prazni, vse je izgledalo zapuščeno in zanemarjeno.



Računalničarji poznamo razlike med demo verzijo in potem dejansko izvedenko - zelo podobno je tudi v primeru teh hotelov: zgornja fotka je očitno demo (našel na spletu), spodnji dve pa tisto kako sem jaz zabeležil Areno Cam Ranh.

Ne samo fotke, tudi besede so včasih "demo". Tako pišejo o Cam Ranhu na Uncover Vietnam:
"Paradise in a bay, Cam Ranh is ready to steal crowns as it skyrockets towards becoming South Vietnam’s top resort destination. With 5-star resorts, fine dining, exceptional beaches, and a relaxing atmosphere – Cam Ranh has it all. The only thing that is noticeably missing is the crowds."
No, zadnji stavek je definitivno resničen.




Malce naprej, spet (od zgoraj navzdol): demo posnetek, kako je bilo dejansko pred parimi leti in dve moji fotki (marec 2023) - hotelska centra Dessole in Swandor.

Sicer sem laik tako na področju gradbeništva, kot se tudi ne spoznam na kristalne kroge, ki kažejo na turistične trende v Vietnamu, a nekaj stvari s tega konca mi je pa le znanih.
Ne glede na to kdo je investitor, so delavci domačini, večinoma obrtniško neizučeni in temu primerna je tudi gradnja (videno na tisočerih primerih). Vzdrževanje je še dosti slabše, kot gradnja (tudi povedano iz izkušenj).
Vprašanje je tudi kakšne materiale vgrajujejo, ker navkljub slabemu vzdrževanju bi pričakoval, da vsaj zidani objekti zdržijo več kot 15-20 let, a ni vedno tako.
Potem je pa še ena "malenkost", ki bi se jo morali investitorji še kako zavedati, pa se je očitno ne.
Vietnam ima vsako leto večje probleme z erozijo morske obale in to zelo resne probleme, saj monsunsko vreme naenkrat odplavi več metrov obale - nepovratno.
Kako to izgleda pri hotelih, ki so grajeni na obali, tako kot ti v tem blogu: KLIK




 

Ni komentarjev: