Zrno soli

En izmed (poglavitnih) razlogov, da sem prišel na obalo prav v Phan Rangu je bilo dejstvo, da so v okolici ene izmed največjih solin v Vietnamu. Kar poveden podatek, glede na to, da ima Vietnam več kot 3000km morske obale in posledično ogromno možnosti za pridobivanje soli. 

Dokaj zgodnji prihod v mesto mi je dal na voljo dovolj časa, da sem še krepko pred sončnim zahodom šel v raziskavo terena.
Kilometer za kilometrom razočaranja...
Ne vem ali sem imel prevelike želje ali so bila pričakovanja nerealna ali ni bil pravi čas, ampak prevozil sem 60km, da sem našel par (dobesedno) majhnih "polj", kjer so dejansko nabirali sol, vse ostalo je bilo prazno in pod vodo. Sem se z iskanjem kar močno trudil, se vozil po makadamskih poteh in enoslednih stezah med polji... Površina solin pa se dejansko meri v kvadratnih kilometrih.

Nekaj časa sem bil še tako naiven, da sem mislil, da sem mogoče prišel prezgodaj (sem bral, da dela potekajo zgodaj zjutraj in pozno popoldan zaradi opoldanske vročine) in sem se zato v poznem popoldnevu vrnil in doživel še večje razočaranje - med vsemi polji sem našel le enega delavca.

Za naslednje naivno razočaranje pa sem se malo pogovoril sam s seboj :)
V bistvu ne samo naivnost, to je bila pravzaprav neumnost, da sem pričakoval, da bodo na poljih delale ženičke s tradicionalnimi koničastimi klobuki in sol prenašale v košarah. Ful fotogenično!
In od kje mi taka pričakovanja?
Ja, s spleta seveda in v tistem pogovoru s seboj sem "ugotovil", da gre za nameščene in plačane modelke, ki jih oblečejo in opremijo ter v primerni svetlobi postavijo na fotogenična mesta. Od tod tudi dobre, kaj dobre, odlične fotke.
Ja, realnost pa je povsem, povsem drugačna.

Še par ugotovitev - večina polj je bila povsem nedostopnih (zaprtih z ograjami, na vhodih pa varnostniki), dela ne potekajo samo s samokolnicami in v (so)lastništvu so vseprisotni Rusi.