Lucha Libre de Cholitas

Hmm, kaj naj povem o pretepaških Cholitah? Nenavadna, pravzaprav bizarna prireditev, ki pa je v Boliviji postala tako popularna, da se prireditveni prostori kar množijo...

Več o rokoborkah in ozadju dogajanja: KLIK

Tiahuanaco in Pumapunku

Vsi vemo kje so "Velike piramide" in vsi vemo kako so jih zgradili, kajne?
Mogoče je kdo že tudi slišal za Tiahuanaco (Tiwanaku), a kar dvomim, da je med vami veliko poznavalcev Pumapunka.
"Ta zaresni" zgodovinarji so prepričani kam v zgodovino umestiti oba kraja (cca. 1500 pred našim štetjem), manj prepričljivi so pri svojih razlagah zakaj so zgradili pristanišče 20 km stran od obale Titicace in kako so nekaj sto tonske kamnite bloke spravili desetine kilometrov daleč (jah, tako kot pri egipčanskih piramidah).
"Manj resni" zgodovinarji pa pravijo, da začetki sežejo vsaj 12000 ali celo 14000 let v čas pred začetkom našega štetja. Prav bogolkletna pa se zdijo razmišljanja, da vseh tistih kamnov (najtežji blok naj bi po ocenah tehtal 440 t, veliko jih je pa s težo med 100 in 200 tonami) niso prenašale človeške roke in da je tako tudi z obdelavo kamnov (milimetrsko natančno narejene črte, povsem okrogle vdolbine....)
Skratka sila zanimivo mesto, ki pa je žal popolnoma neurejeno in brez "zgodbe" ali vsaj malo vedenja o skrivnostni zgodovini skoraj nevredno obiska.

La Paz

... se od mojega zadnjega obiska (uf, minilo je že deset let) ni kaj dosti spremenil.

Sagarnaga je še vedno turistično/popotniško središče... in strma pot na 3650 mnm je še vedno preizkus pljučne kapacitete.

Mestni promet še vedno obvladujejo stari ameriški avtobusi.

Pločnike še vedno zasedajo ženičke s svojimi pridelki in še vedno so zelooooo hude, če vidijo, da jih želiš fotkati.

 Koka je še vedno prisotna v velikih količinah.

Lustrabotasi (čistilci čevljev) bi si zaslužili posebno zgodbo (hmm, mogoče pa pri naslednjem obisku) - še vedno se skrivajo za volnenimi maskami in še vedno jih je ogromno.

Na Plazi Murillo so še vedno množice golobov.

No, mogoče se je pa nekaj le spremenilo - mesto se kljub omejenemu prostoru (leži v kotlini) razrašča.

V središču drug ob drugem rastejo novi in vedno višji nebotičniki.

Strma pobočja proti El Altu pa do zadnjega prostega metra polnijo "manjše" stavbe.

Salar de Uyuni

Kanček sreče in veliko truda je bilo potrebnega, da sem se že tretjič znašel na enem od najbolj nenavadnih krajev na svetu.

Kot že napisano - kamorkoli greš iz (ali v) Uyunija, vedno te doletijo gore prahu - tudi na poti do Salarja.

Prvi kilometri po največjem slanem jezeru na svetu so po ustaljeni poti, ki so jo že jasno začrtali ostanki gum od številnih voženj.

 A kolesnice se vseeno počasi izgubljajo....

.... dokler ne izginejo v velikiiiiiiiiii belini.
Nemogoče je z besedami (in/ali slikami) opisati občutke, ko se s hitrostjo stotih kilometrov na uro voziš desetine kilometrov, ko iz radia Manu Chao prepeva: "... me gusta viajar, me gustas tu...) in je vse naokoli le bela in še bolj bela belina.

Beline Salarja je za pol Slovenije, debeline soli za kake tri metre, višinske razlike med najnižjo in najvišjo točko pa še za meter ne.

Vprašanje je le, koliko časa bo ta belina zdržala, saj naj bi vsebovala skoraj polovico vseh svetovnih zalog litija (ja, tistega, ki ga uporabljajo za baterije za telefone, računalnike....)

Še nekaj sreče (in zbranih novcev) bo potrebno, ker mi trikrat ni bilo dovolj.

Ja, pokrajina, ki me je resnično prevzela.

V upanju, da to ni bil moj zadnji pogled na Salar in v želji, da si bom naslednjič lahko vzel več časa.