Kanček sreče in veliko truda je bilo potrebnega, da sem se že tretjič znašel na enem od najbolj nenavadnih krajev na svetu.
Kot že napisano - kamorkoli greš iz (ali v) Uyunija, vedno te doletijo gore prahu - tudi na poti do Salarja.
Prvi kilometri po največjem slanem jezeru na svetu so po ustaljeni poti, ki so jo že jasno začrtali ostanki gum od številnih voženj.
A kolesnice se vseeno počasi izgubljajo....
.... dokler ne izginejo v velikiiiiiiiiii belini.
Nemogoče je z besedami (in/ali slikami) opisati občutke, ko se s hitrostjo stotih kilometrov na uro voziš desetine kilometrov, ko iz radia Manu Chao prepeva: "... me gusta viajar, me gustas tu...) in je vse naokoli le bela in še bolj bela belina.
Beline Salarja je za pol Slovenije, debeline soli za kake tri metre, višinske razlike med najnižjo in najvišjo točko pa še za meter ne.
Vprašanje je le, koliko časa bo ta belina zdržala, saj naj bi vsebovala skoraj polovico vseh svetovnih zalog litija (ja, tistega, ki ga uporabljajo za baterije za telefone, računalnike....)
Še nekaj sreče (in zbranih novcev) bo potrebno, ker mi trikrat ni bilo dovolj.
Ja, pokrajina, ki me je resnično prevzela.
V upanju, da to ni bil moj zadnji pogled na Salar in v želji, da si bom naslednjič lahko vzel več časa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar