Prikaz objav z oznako Cachi. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Cachi. Pokaži vse objave

Don't cry for me Argentina

Še kar veliko km preizkušanja trpežnosti najetega Gola je bilo tudi potem, ko sem zavil nazaj proti vzhodu. Makadam se je vlekel še dolgo iz San Antonia, pa tudi na poti do Salte se ga je med hribi nabralo spet za nekaj deset km.
Se je pa vse srečno izteklo, avto sem parkiral na bencinski črpalki, šel v mesto na pizzo (zrezkov je bilo dovolj) in spet nazaj čakat na oddajo avta.
Sovražim latinsko ležernost. Ob dogovorjeni uri seveda ni bilo nikogar in ko sem se že odpravil do telefonske govorilnice, se je le pripeljal predstavnik agencije. Vse je bilo ok, le avto je bil potreben temeljitega čiščenja in pranja (pravzaprav sem bil zaprašen tudi sam z vso svojo prtljago).
Na sateliski slikci je prikazana prevožena pot - v treh dneh se jo je nabralo za dobrih 1100 km.
Čez cesto na avtobusno postajo in vsenočna vožnja na sever.
Udobje na avtobusih se je iz vožnje v vožnjo manjšalo in tu doseglo argentinsko dno (o bolivijskih izkušnjah pa v nadaljevanju ;)), ampak kot že tolikokrat, mi je tudi vožnja do zgodnjega jutra, do bolivijske meje minila brez pretresov.
Ko sem že mislil, da se je argentinska zgodba končala in da se le še sprehodim čez mejo, pa me je v realnost povrnila polna avtobusna postaja ljudi, ki so se skrili pred mrazom, medtem, ko so čakali, da bodo mejo med Argentino in Bolivijo odprli.
Malce zoprn občutek, ko ti pred peto uro zjutraj rečejo, da mejo odprejo šele ob osmih, a sem poiskal še druga mnenja. Bila so sila različna in na koncu sem le izluščil resnico, da  se to zgodi ob sedmih.
Neprijetno čakanje, postopanje po majhni in zanemarjeni postaji, da se je ura prevesila čez šest, potem pa pot pod noge in v vrsto čakat, da me spustijo ven iz države.
Obmejne La Quiace (razen avtobusne postaje in mejnega prehoda) sploh nisem videl. Medtem, ko sem se prerival v vrsti za prehod meje se je počasi začelo daniti in ob zmagi nad argentinskimi carinskimi birokrati sem vstopil v bolivijsko jutro.

Ne, ne  joči Argentina, saj se še vrnem.


Bog s čopičem v roki

Nekaj jutranjih kilometrov je bilo še makadamskih, a mi je pogled s ceste vedno uhajal proti kaktusom in zasneženim hribom.

Potem pa cesta, ki je v domovini nismo vajeni. Tej 19 km dolgi ravni črti pravijo Recta de Tin-Tin in menda je tu (jasno, da ne asfaltna) že od 15. stoletja (kot del inkovskih poti, ki so vodile čez Ande).

Pa ne za dolgo... Vzpon na in pogled s prelaza Piedra del Molino (3348m).


Križi na vrhu tudi v opomin tistim, ki se neprevidno vozijo gor.


Na srečo je nastradala zgolj pločevina.

Cuesta del Obispo - dobrih dvajset kilometrov makadamskega cikcakanja v dolino.

Potem pa nazaj v Salto in naprej proti severu, po nekakšni kvazi avtocesti mimo Jujuya vse do Tilcare. Pred bližajočo se Veliko nočjo so ljudje množično hodili po takih božjih poteh, visoko v hribe.

Tilcara je tipično severnoargentinsko mestece (no, bolj vasica) z značilno arhitekturo in veliko predanostjo turizmu (številne agencije, prenočišča, restavracije).
Turizem pa se dogaja v okolici.


Slikovite vasice in pokopališča so delo človeških rok.
Tisto, zaradi česar se sem zgrinjajo množice turistov z vseh koncev sveta pa je delo narave.





Če pustimo naravo ob strani in delo pripišemo Bogu, potem lahko rečem le, da se je tu prav izživljal s čopičem v roki. Pa tudi pri kiparjenju je kar malce pretiraval ;)

Nazaj proti jugu do Purmamarce, kjer je bilo v poznem popoldnevu ravno še dovolj časa za sprehod po okolici.

Takoj se je videlo, da je tudi tu deloval "čopič"....


... in kiparjenje. Zgoraj vse krušljivo in skoraj peščeno, spodaj sprijeto, zaobljeno... Domišljije mu res ni manjkalo.


Super sprehod po (spet) izredno slikoviti pokrajini. Pa še prilegel se je po slabih 400 km vožnje.


Še pogleda "od blizu" na pokrajino.


Tik pred mrakom pa še "odkritje" sedembarvnega hriba - Cerro de los Siete Colores.


Salta - Cafayate - Cachi

Ker me Salta ni navduševala in ker vsi pravijo, da je navdušojoča predvsem okolica, sem se odločil (no, že prej načrtoval) za rentanje avta. Za Gorenjca je najboljša odločitev tista najcenejša in ker sem v agenciji zamolčal smele načrte za dolge vožnje po slabih cestah, sem v najem dobil tega Gola (recimo nekaj med Golfom in Polom) z neomejenim številom km za tri dni za dobrih 1200 pesov (zaokroženo po črni menjavi cca. 100€).

Iz mesta sem prišel ob obilni pomoči Garminove tete (in doma naloženih ARG zemljevidih) in kar veliko km proti jugu ni bilo prav nič pretresljivih - dobra asfaltna cesta in malo prometa. A bolj, kot sem se oddaljeval od Salte bolj razgibana, barvita in zanimiva je bila pokrajina.

Najbolj zanimiv del ceste med Salto in Cafayatem pa je nedvomno soteska Quebrada de las Cochas.





V soteski pa po zanimivosti prednjači Garganta del diablo (ja, tudi tu je nekaj hudičevega ;)) oziroma Anfiteatro z dobro akustiko...

... ki so jo domačini hitro izkoristili za pesem in ples.

Nadaljevanje proti jugu po filmski pokrajini.
Le kdo bi si lahko predstavljal, da je le par km naprej ogromno vinogradov.

Cafayate.
Zanimivo (vsaj zame), da Argentinci, tu na severu, ime spregovorijo Kafadžate.
Drugače pa zgolj postanek za prigrizek, ker ni bilo časa za kaj več, npr. za ogled vinogradov, vinskih kleti...

Sedaj pa nazaj proti severu, le da bolj zahodno. Pokrajina pa spet taka, da me ni pustila ravnodušnega.

Konec asfalta in za dolgo časa makadam, za katerega sem tedaj mislil, da je slab (jah, nisem vedel kaj me še čaka).

Tudi zelenje se je poslovilo. Suha rečna struga, ki prečka cesto. Čisto nič ne izgleda, da se je ravno končala deževna doba.

Tanka, zgubana plast izšuene zemlje.

Erozija...


Na tej poti ni bil nič običajnega, še pokopališča ne.



Moram priznati, da sem na poti, ob slikoviti pokrajini, zelo užival in v bistvu je zelo dobro, da ni asfalta, saj je bila tako vožnja počasnejša in posledično sem imel več časa za opazovanje.
Je pa to del slavne argentinske Ruta 40 (La Ruta Nacional n.º 40)

 Spust proti zelenju, v daljavi pa (večni) sneg.

Dnevni cilj po 360km in dobrih devetih urah vožnje (bruto).


Našel sem skromno prenočišče in ob zahajanju sonca je bilo še nekaj časa za ogled vasice, ki je nekje sredi ničesar, a za popotnike po RN40 strateškega pomena. Glede na vsa zaprta vrata in okna pa ni nič kazalo na kak višek gostoljubja.


Vaška cerkev (večerno mašo je vodila ženska).


Vse je kazalo, da bo popečen kruh nadevan s sirom moja večerja....

... a je čez čas (ko se je že dodobra stemnilo) svoja vrata le odprla ena restvracija, da sem si lahko privoščil tipično argentinsko večerjo.