Kje so naše ladje? II.

Če je Chittagong ladijsko pokopališče, potem je Dhaka porodnišnica ali pa vsaj kraj, kjer ladje dobijo novo preobleko. Način dela in orodje enako tistemu v Chittagongu, kar zopet pomeni ogromno ročnega dela v težkih pogojih in brez ustrezne zaščite.

 

 

 

 

 

Beam me up, Scotty

Uh, kolikokrat sem si to zaželel. Praktično vsakokrat, ko sem moral na letališčih čakati ure in ure in ure in ...

Pa se znajdi, če se moreš :(

Takšnih in podobnih zaslonov (in s kredo popisanih tabel) sem se nagledal na:
Abu Dhabi Accra Amman Atlanta Bagan Bangkok Barranquilla Beograd Berlin Bogota Budapest Buenos Aires Cairo Calama Canaima Cancun Caracas Cartagena Chiang Mai Ciudad Bolivar Colombo Cusco Damask Dar Es Salaam Dhaka Delhi Denpasar Divača Doha Dubai Fort Lauderdale Frankfurt Guangzhou Guilin Hanoi Harare Havana Heho Hong Kong Iguazu Istanbul Jakarta Kathmandu Kochi Kolkata Kota Kinabalu Kuala Lumpur Kuching Kunming La Paz Lagos Lijiang Lima Ljubljana London Luang Prabang Lusaka Madrid Male Mandalay Manila Merida Mexico City Miami Milano Muenchen Mumbai Nairobi Nazca Orlando Osaka Panama City Paris Phonsavan Phuket Quito Rim Rio de Janeiro Saigon Salvador de Bahia Sandakan Santa Cruz Santiago de Chile Sao Paulo Sarajevo Shanghai Siem Reap Singapur Srinagar Taipei Tivat Tokyo Trst Tunis Udaipur Udon Thani Varanasi Venezia Vientiane Wien Yangon Yogyakarta Zagreb Zuerich

Biman

 

Že od nekdaj NISEM želel leteti z Bimanom in verjetno sem že vnaprej vedel zakaj.
Pred vkrcanjem na letalo se je pod stopnicami začela nabirati množica potnikov z velikimi torbami "ročne" prtljage in izgleda, da je to že utečena praksa. Letališko (hmm, al je bilo letalsko?) osebje je pobiralo velike in težke torbe (večina je bilo večjih in na pogled težjih od čekirane prtljage) in jih nosilo v letalski prtljažni prostor. A to še ni bilo dovolj - ogromno "ročne" prtljage je odromalo v kabino, kjer so imeli lastniki silne težave z dviganjem do omaric nad sedeži.
Letalu se je poznalo - hmm, kako naj se prizanesljivo izrazim? - da je iz druge roke. Napisi so bili v portugalščini, na naslonjalih sedežev so bili še pepelniki.....Z Alahovo pomočjo smo vzleteli in pristali (na srečo je bila steza dovolj dolga).

Drugače pa na tej poti največje presenečenje IndiGo. Urejena in čista letala, vse po pravilih (kar je za ta del sveta pravi čudež), profesionalno in prijazno osebje. In stjuartke.... Vau, nikoli si ne bi mislil, da bom na indijskih letalih videl take fejst ženske.

Moja dopolnjena "zbirka" letalskih prevoznikov:

Adria Airways Aero Continente Aero Mexico Aero Republica Aerocaribe Air Asia Air Bagan Air China Air France Air India Air Mandalay Alitalia Austrian Aviacsa Avianca Bangkok Airways Biman Brit Air British Airways Cathay Pacific China Eastern China Southern Copa Airlines Crossair Delta Egypt Air Emirates Eva Garuda GMG Airlines Iberia Indian Airlines IndiGo Jat Jet Airways KingFisher KLM LAN Lao Airlines Lao Aviation Lloyd Aereo Boliviano Lufthansa Malaysian Malev Philippine Airlines Qatar Airways Royal Jordanian Spice Jet Sri Lankan Swiss Swissair Thai Turkish Airlines Varig Vietnam Airlines Yangon Airways

in še nekaj manjših, katerih imen se ne spomnim več ali jih nikoli niti nisem vedel.


Ena zgodba o Bimanu, ki le potrjuje mojo neželjo leteti z njimi:

When I needed to travel from Bangkok to Dhaka, Bangladesh, no other airline could beat the $90 fare being offered by Bhiman Bangladesh, the country’s official airline. However, as soon as I arrived at Bangkok’s airport, the fun began. Not only was the flight ultimately delayed 11 hours, but when we finally did board the plane, all of the passengers were told to go directly to the rear of the aircraft because of a technical issue that affected the balance. People honestly sat on the floor, stood against walls and even let their children run up and down the aisles…during takeoff! Throw in windows that were duct-taped together, an unscheduled stop in Yangon, Myanmar and an eventual arrival time of 2:00am (which is what led to my kidnapping as soon as I stepped out of Dhaka’s airport) and I’m not quite sure this experience was worth the $50 I saved.

vir:  http://www.wanderingearl.com/air-travel-tricks-ive-recently-learned/

Fast quality train: Dhaka - Chittagong

Po videnem in doživetem včeraj na "avtocesti" med Dhako in Chittagongom, se mi je zdela odločitev za nakup karte za vlak sila pametna odločitev. Še sploh, ker je za vlak na spletu (na zanesljivi strani) pisalo, da je "fast quality train" in razred, ki so mi ga določili na prodajnem okencu naj bi pomenil "relax seat".
Pogled na železniško postajo in peron je kar obetal - sploh ni bilo svinjarije (ki sem jo še kako vajen z indijskih žel. postaj), celo nekaj zelenja se je uspelo obdržati.
Prijazni domačini (res) so mi pomagali najti pravi vagon (vse je napisano v bangli, ki ni niti malo podobna latinici). Potem pa....wtf (jp, zadnje dni se s seboj pogovarjam kar malo po angleško ;))
Večina  oken (na srečo dvojnih) je bila razbitih, po moji oceni od vrženih kamnov, v vagonu vse posvinjano,  tla taka, da se jih ne bi sramoval niti 3. indijski razred, "relax seat" tak, kot so pri naših lokalnih (starih) busih, za družbo pa ščurki - brez pretiravanja - na desetine. Ogabno. Vagon se je seveda popolnoma napolnil in tako nisem imel nobenih šans, da bi ušel še vonjavam prešvicanih teles in že dalj časa neopranim nogavicam.
Za nameček smo štartali z enourno zamudo in do cilja pridelali še eno dodatno - 9 ur čistega užitka.
Fotk žal ni, ker sem sledil zgledom domačinom, ki so takoj po prihodu v vagon skrbno zavezovali in priklepali prtljago.

Dodatek.
Glede na danes videno na železniški postaji sem jo v bistvu še zelo dobro odnesel (če v račun vzamem, da sem za karto dal dobre 3€ pa še sploh).

Hijra - tretji spol

Hijra - ženska ujeta v moškem telesu.

Dhaka - prestolnica rikš

Nisem jih štel, a menda jih je več kot 400.000

Abdul Rahim

Bil je en tistih dni, ki splavajo na površje približno na vsako tretje potovanje, ko se vprašam kaj mi je tega treba bilo, kaj me je prignalo v neznano deželo. Kolkata mi je pobrala ogromno moči, tako fizične, kot tudi (predvsem) psihične.
Potem pa Dhaka. Kamorkoli pogledam same zavite kljuke, ki nimajo nobene zveze z latinico, angleščina na ulici je omejena na: "Helou. Vot kantri?" In to na vsakem koraku :( Sem prava atrakcija - vsi se obregnejo vame, me nekaj sprašujejo, se me dotikajo, požirajo z očmi, se hočejo fotkat... Naporno. Zares.

Med iskanjem neke mošeje me je iz labirinta ulic odpeljal (dobesedno - na svojem motorju) Abdul Rahim in vztrajal, da grem k njemu domov. Poznam muslimansko gostoljubnost in raje nisem odklonil. Spoznal sem celotno (širšooooo) družino, videl fotografije zadnjih 20 let, se seznanil s proizvodnjo destilirane vode (s tem se Abdul ukvarja), jedel dateljne iz Meke (direktno z romanja) in le s težavo odklonil kosilo.
Nabral moči za celo popoldne ;)

Sedaj pa spopad s komarji, vročino, temo (vseskozi ven meče elektriko)....