Po videnem in doživetem včeraj na "avtocesti" med Dhako in Chittagongom, se mi je zdela odločitev za nakup karte za vlak sila pametna odločitev. Še sploh, ker je za vlak na spletu (na zanesljivi strani) pisalo, da je "fast quality train" in razred, ki so mi ga določili na prodajnem okencu naj bi pomenil "relax seat".
Pogled na železniško postajo in peron je kar obetal - sploh ni bilo svinjarije (ki sem jo še kako vajen z indijskih žel. postaj), celo nekaj zelenja se je uspelo obdržati.
Prijazni domačini (res) so mi pomagali najti pravi vagon (vse je napisano v bangli, ki ni niti malo podobna latinici). Potem pa....wtf (jp, zadnje dni se s seboj pogovarjam kar malo po angleško ;))
Večina oken (na srečo dvojnih) je bila razbitih, po moji oceni od vrženih kamnov, v vagonu vse posvinjano, tla taka, da se jih ne bi sramoval niti 3. indijski razred, "relax seat" tak, kot so pri naših lokalnih (starih) busih, za družbo pa ščurki - brez pretiravanja - na desetine. Ogabno. Vagon se je seveda popolnoma napolnil in tako nisem imel nobenih šans, da bi ušel še vonjavam prešvicanih teles in že dalj časa neopranim nogavicam.
Za nameček smo štartali z enourno zamudo in do cilja pridelali še eno dodatno - 9 ur čistega užitka.
Fotk žal ni, ker sem sledil zgledom domačinom, ki so takoj po prihodu v vagon skrbno zavezovali in priklepali prtljago.
Dodatek.
Glede na danes videno na železniški postaji sem jo v bistvu še zelo dobro odnesel (če v račun vzamem, da sem za karto dal dobre 3€ pa še sploh).
1 komentar:
Marko, bo treba začet potovat tak bolj na komot. hehe
Objavite komentar