Vedno sem si predstavljal, da je Holi nek romantičen praznik, povezan z barvami in neskončnim veseljem.
Potem se je pa zgodilo moje prvo srečanje s Holijem v živo v Varanasiju, kjer sem se že v prvih minutah "praznovanja" moral skrbno izogibati pravim bombam živalskih izločkov, zapakiranih v plastične vrečke in romantike je bilo v hipu konec.
Tako se letos v Vrindavanu nisem več slepil in sem se raje pripravil na barvno vojno.
Vse skupaj se je začelo dokaj umirjeno, z metanjem barvnega prahu med množico. Mimogrede: barvnega prahu v Varanasiju praktično skoraj ni bilo in ko govorim o množici v Vrindavanu mislim dejansko na množico - vsako leto pride v vas na praznovanje več deset tisoč ljudi.
Umirjenost se že po kaki uri spremeni v peklensko obstreljevanje z vodnimi topovi, ki nemalokrat vsebujejo barvo, ki se jo ne da odstraniti s kože (seveda tudi ne z oblačil, fotoaparata....).
Btw. živo pinki barvo sem na roki in okrog ušesa nosil še kakih deset dni (ja, krepko sem se umival in se jo trudil odstraniti na najrazličnejše načine).
Še kako uro in alkohol, bangh (-> wikipedia ;)), glasna in ritmična glasba in psihoza množice udari na plan v obliki rajanja, divjanja in nenazadnje tudi nasilja.
Ne, takrat ni varen nihče več, še posebej pa ne ženske in povsem "običajno" je, da jih tipajo, grabijo, trgajo obleko z njih, posilijo. Ja, čisto zares in domačinke nikdar ne hodijo same, se pokažejo le na začetku ali po koncu dogajanja, "neposlušne" osamljene tujke pa nastradajo (nam je povedal lastnik hostla v Agri, da se je lani s praznovanja vrnila v hostel povsem gola turistka - verjetno pa srečna, da je sploh preživela).
Potem se je pa zgodilo moje prvo srečanje s Holijem v živo v Varanasiju, kjer sem se že v prvih minutah "praznovanja" moral skrbno izogibati pravim bombam živalskih izločkov, zapakiranih v plastične vrečke in romantike je bilo v hipu konec.
Tako se letos v Vrindavanu nisem več slepil in sem se raje pripravil na barvno vojno.
Vse skupaj se je začelo dokaj umirjeno, z metanjem barvnega prahu med množico. Mimogrede: barvnega prahu v Varanasiju praktično skoraj ni bilo in ko govorim o množici v Vrindavanu mislim dejansko na množico - vsako leto pride v vas na praznovanje več deset tisoč ljudi.
Seveda so najbolj priljubljene tarče tujci.
Umirjenost se že po kaki uri spremeni v peklensko obstreljevanje z vodnimi topovi, ki nemalokrat vsebujejo barvo, ki se jo ne da odstraniti s kože (seveda tudi ne z oblačil, fotoaparata....).
Btw. živo pinki barvo sem na roki in okrog ušesa nosil še kakih deset dni (ja, krepko sem se umival in se jo trudil odstraniti na najrazličnejše načine).
 |
Ne, takrat ni varen nihče več, še posebej pa ne ženske in povsem "običajno" je, da jih tipajo, grabijo, trgajo obleko z njih, posilijo. Ja, čisto zares in domačinke nikdar ne hodijo same, se pokažejo le na začetku ali po koncu dogajanja, "neposlušne" osamljene tujke pa nastradajo (nam je povedal lastnik hostla v Agri, da se je lani s praznovanja vrnila v hostel povsem gola turistka - verjetno pa srečna, da je sploh preživela).
Ni komentarjev:
Objavite komentar