Za indijske razmere je Udaipur kar lepo mesto - še posebej, če ga gledaš z distance (no, saj to moraš tako ali tako za večino indijskih stvari). Številne palače ob (in v) jezeru ti dajo, seveda s pomočjo kančka domišljije, tak romantičen občutek. Maharadže, princi in princese.... ja, kot iz Tisoč in ene noči ;) O gonjačih kamel, evnuhih, sobaricah in drugih čistilcih pa domišljija nič ne ve.
Sicer pa tudi samo mesto ni preveč kaotično in umazano, ravno prav indijsko za take "začetnike" kot je Aleš, ki neizmerno uživa. Je pa tudi res, da vsako prosto minuto izkoristi za skok iz realnosti v navidezni svet facebooka. iPad je njegov stalni spremljevalec, vedno prižgan in v pripravljenosti :))
Meni bolj ustreza poulično življenje, ki ga poskušam loviti tudi z malim Canončkom (G11) in moram priznati, da sem danes popoldan neizmerno užival, ko sem fotkal samo z eno roko (brez skrbi - petko sem vseeno vseskozi prenašal v nahrbtniku). Bo treba še malo trenirat, hehe.
Še kar je pod črto:
soba je čista in ravno prav "razkošna" - AC so popravili in danes je bila tudi topla/vroča voda
restavracije premorejo tudi neindijsko hrano (cimetov zavitek in kakav za zajtrk so kje drugje v Indiji povsem nore sanje)
ulice tako široke, da se lahko srečaš s kravo in celo motorikšo
vse gre v luft - hiše poskušajo dozidati tako, da bi se vsaj malce videlo jezero - posledično: do običajne restavracije je treba prehoditi cca. 50 ozkih in strmih stopnic, do moje sobe pa natančno 66
Ni komentarjev:
Objavite komentar