Vrata v raj

Pred kakima dvema letoma sem na spletu slučajno videl to cesto, si zaželel, da bi jo videl v živo, nadaljne raziskovanje pa me je privedlo še do vsega kar nudi Zhangjiajie.

Verjetno so zaradi te (naravne) luknje goro poimenovali v Tianmen shan (luknja v nebo gora ;) -> gora nebeških vrat - ja, spet eno preimenovanje zaradi turizma).
Mimogrede: odprtina kar kliče po adrenalinskih poizkusih letenja skozi - to je uspelo že letalcem na propelerskih letalih, pa tudi tistim v vojaških reaktivci, nenazadnje so skozi leteli tudi s t.i wingsuiti.
KLIK, KLIK, KLIK (skoraj usoden let)

Razgledi so res fantastični, ...
vir

 ... tudi brez leteče obleke.

Tako je pa na drugi strani gore.

Pot na vrhu gore je zaznamovana z ljubeznijo in predanostjo.

A tudi s kančkom adrenalina.

Pravzaprav nekaj več, kot le s kančkom. Še sploh, če ti pogledi navzdol niso najbolj prijetni.
V bistvu je celo pot tista zaradi katere večina sploh pride na goro.

Zdaj že veste, da Kitajci vse skupaj radi popestrijo z vrhunskimi tehnološkimi dosežki. Fino bi bilo še, če bi malo šteli koliko ljudi je hkrati na steklenih ploščah :(

Jah, moja radovednost je bila večja od strahu pred višino ;)

Najdaljša gondolska vožnja

Kitajci v zadnjih letih stremijo k tehnološkim presežkom in če je le mogoče svoje projekte zasnujejo tako, da lahko dodajo NAJ.
V Zhangjiajieu so tako menda (nikjer nisem zasledil, da bi kdo to resno potrdil ali ovrgel) zgradili najdaljšo gondolsko povezavo na svetu.

Vožnja se začne že sredi mesta...

... in kar nekaj časa traja preden se začne pravi vzpon.

No, ko se pa začne vzpenjati, se pa vzpne prav zares - največji kot vzpona dosega kar 37 stopinj.
V pol ure se zvrti skoraj 7 kilometrov in pol jeklenice, višinske razlike pa je za skoraj 1300m. Nikjer nisem našel podatka o največji višini ali razponu med stebri, a po občutku - fuuuuul visoko in dolgo - skratka, ni za ljudi z akrofobijo.

V Avatarjevi deželi

Ste že slišali za Zhangjiajie? Hehe, tudi jaz dolgo nisem vedel zakaj gre in še danes imam težave pravilno spisati ime, z izgovorjavo se pa sploh ne trudim več.
ZJJ (tako okrajšavo so se spomnili popotniki za lažje razumevanje) se je na kitajski uristični zemljevid zapisal v začetku devetdesetih let, ko so narodni park Wulingyuan uvrstili na UNESCOv seznam, dokončno in silovito (prevsem pri Kitajcih) prepoznavnost pa je dobil po filmu Avatar.
Karkoli si mislimo o kitajskem turizmu, pa so mojstri pri ustvarjanju zgodb, ki kak kraj povežejo z dogajanji v pop svetu. Pri tem gredo celo tako daleč, da nekaj enostavno preimenujejo - KLIK. Podobno so naredili tudi tu in sedaj se npr. govori o Avatarjevih gorah (Avatar mountains, Hallelujah Mountain).

Prvi dan sva začela s spektaluranim gondolskim vstopom na gore, manj spektakularno je bilo megleno vreme, še manj draga vstopnina in vozovnica.

Zgoraj je na začetku kazalo še slabše, tolažilo me je edino dejstvo, da sem v urniku ravno zaradi nepredvidljivega vremena v ZJJu namenil dodaten dan.

Potem se je pa od nekje (hvala dobre vile) pojavila lahna sapica in malce razgalila filmsko pokrajino. Dobrim vilam sva pomagala še sama z izdatnim pihanjem in ....

 ... slika je postajala vse jasnejša.

Sape nama ni zmanjkovalo zaradi pihanja ali višine, ampak zaradi vse več čudovitih razgledov - "Vauuu", je bila redno uporabljena beseda v pogovorih tistega dne, ki je bil definitivno en najlepših in najbolj fotogeničnih na tej poti. 
Pa še neznansko srečo sva imela, saj sva na gori srečevala izredno malo turistov.

Bolj, ko se je dan bližal koncu, boljša je bila vidljivost.

Vseeno je bilo treba dol - po stopnicah - menda jih je 3800. Saj ne bi bil noben problem, če ne bi bila širina delana po kitajskih standardih, za nogo št. 36, ki pa mojim stopalcem, odetih v superge št. 46 niti slučajno ni ustrezala.

Na dnu, pogled nazaj, navzgor.

Naslednji dan je bil drugačen, popolnoma drugačen. Namesto megle je bilo nebo prenapolnjeno z nizko, belo oblačnostjo, za vzpon na drug konec, tokrat na goro Tianzi, pa je bilo na voljo le največje odprto dvigalo na svetu - Bailong (330m višine).
Kitajcem je dvigalo zelo všeč, meni je delovalo kot izrazit tujek v naravi, a izbire tokrat ni bilo.

Čeprav po vseh merilih niti slučajno ni bila visoka sezona in naj bi bilo v tem času zelo malo turistov, pa se je bilo treba za vzpon na goro kar načakati - 4 ure v taki množici :( potem pa v dveh minutah "pokuriš" 12 €

Ja, čisto drugače, kot prejšnji dan - ogromne množice (kitajskih) turistov, tako da je bilo na trenutke skoraj nemogoče hoditi.

Neposredno do glavne atrakcije (platoja z najboljšim razgledom in s kipom Avatarja) se nisem niti prebil, tako da imam slavno skalo pofotkano z drugega zornega kota.

Pokrajino lahko izrazim res zgolj s presežniki, verjetno pa bi bil še bistveno bolj zadovoljen, če bi bilo vreme malce drugačno in predvsem gneča manjša.

Spet se je izkazalo, da bi moral biti dan daljši, saj je bilo vreme ob poznem popoldnevu najlepše - še nekaj sonca se je pokazalo.

Ne, navzdol nisem šel sede, ampak sem kar lepo izmenjaje tekel, pešačil in preklinjal ozkost stopnic.
Tokrat jih je bilo 8000. Ja, osem tisoč.
Vredno čakanja, drenjanja, pešačenja?
Seveda!