Koreja ni ena, Koreji sta dve

Dolgo časa je bila le ena, a so Japonci hoteli, da tudi te ne bi bilo in so jo okupirali do tragičnega poraza v II. svetovni vojni, ko so deželo z načrtom Združenih narodov razdelili na S, ki so ga upravljali Sovjeti in J z ameriško "administracijo". "V želji po enoviti državi" so severnjaki (s kitajsko in sovjetsko pomočjo) napadli svoje južne sonarodnjake in tja do konca l. 1950 je bila država že skoraj v celoti pod vladavino Kim Il Sunga (ja, že takrat se je začelo družinsko obvladovanje Koreje).
S posredovanjem ZN in ameriške vojske se je zemljevid v hipu spremenil, še posebej potem, ko se MacArthur ni ustavil niti pred Pyongyangom in z vojsko nadaljeval celo do kitajske meje (menda je hotel še naprej).
ZN in Američani najprej niso verjeli Kitajcem, ki niso bili zadovoljni z dogajanjem na južni meji in so se resnosti grožnje zavedli šele, ko je kitajska vojska "osvobodila" Severno Korejo in okupirala Seoul.
Še dve leti "napenjanja mišic", ki je zahtevalo skoraj dva milijona žrtev in državi sta ostali ločeni do dandanes.
Toliko za razumevanja prostora, ki sem ga obiskal.

Vir

Sredi julija 1953 so se vse strani strinjale s prekinitvijo spopadov in administrativna ločitvena črta med S in J je postala dejanska meja med Republiko Korejo in Demokratično ljudsko republiko Korejo.
Ker pa nikoli ni bilo podpisano premirje in se vojna nikoli ni formalno končala sta obe državi (ob izdatni pomoči svojih zaveznikov) ob razmejitveni črti, ob 38. vzporedniku, začeli kopičiti vojsko. Da ne bi prišlo do novih spopadov so se dogovorili o demilitariziranem območju (DMZ - demilitarized zone) - 250 km dolgem in 4 km širokem pasu brez vojaške prisotnosti.

JSA - Joint Security Area ob vasi Panmunjom je edino področje, kjer si severno in južno korejski vojaki gledajo iz oči v oči brez daljnogledov in satelitov in edino področje, kjer lahko iz Južne Koreje legalno stopiš na severno stran.

Obiski  JSA so omejeni le na nekaj dni v tednu in tudi z omejitvijo časa prebitega na območju,seveda je omejeno tudi število obiskovalcev in vedno lahko obiske (tudi v zadnjem trenutku) ne/napovedano odpovejo - to se še posebej pogosto dogaja ob različnih napetostih med državama.
V turistični sezoni si je treba mesto na turi zagotoviti tedne vnaprej, potem pa veljajo stroga pravila obnašanja, celo glede oblačenja. Seveda ni dovoljenega nikakršnega prostega sprehajanja, povzdigovanja glasu, dotikanja vojakov (mimogrede - vsi morajo imeti črni pas v judu ali teakwondoju).

 Pogled z juga na sever - betonski bloki, na sredini med modrima stavbama, predstavljajo državno mejo.

 Turistična gneča v Severni Koreji - meja poteka po sredini konferenčne sobe.

Konferenčna soba (spet pogled z juga na sever - vojaški spremljevalci te nenehno opozarjajo, da je fotkanje proti J Koreji prepovedano) je bila prizorišče mnogih pogajanj, ki pa so jih kar pogosto prekinjali zaradi številnih "nesporazumov". Dogajalo se je namreč, da so bili stoli na eni strani bistveno nižji od tistih na drugi, da je bila zastava ene države večja od druge...in vse to medtem, ko se je na obeh straneh kopičilo orožje, povečevale vojske, delalo poskuse z jedrskimi bombami...

Edini S Korejec, ki sem ga videl, a sem prepričan, da je bistveno več severnjakov videlo mene.
Severnjaki ne hodijo prav pogosto čez mejo, pravzaprav čez nobeno (no, itak imajo le dve), a če jih prehod slučajno zamika je severnokorejska oblast z visokimi žičnatimi ograjami, strojniškimi gnezdi in tisočerimi zemeljskimi minami poskrbela, da ostanejo v obljubljeni deželi.
Kljub prisilnemu domoljubju so vseeno poskušali in nekaterim je celo uspelo, tako da so bili oblastniki "prisiljeni" pošiljati njihove družinske člane in sorodnike v "prevzgojne kampe".  Prebegi na jug so vse redkejši, ker se je varovanje skozi leta še bolj zaostrilo, a na južni strani DMZ so na vsakem telefonskem drogu še vedno prosto dostopni telefoni za klic v sili (pa ne tisto: zgubil sem se, pomagajte mi nazaj).
Z vse večjim odpiranjem Kitajske proti zahodnim trgom (nenazadnje tudi južnokorejskemu)  in njenim manjšim strateškim zanimanjem za S Korejo, se je razrahljala tudi meja med Kitajsko in S Korejo, tako da je tu sedaj vse več prebegov.

Most brez povratka.
Na koncu korejske vojne sta se strani dogovorili za izmenjavo ujetnikov in na tem mestu jim je bila dana možnost, da ostanejo kjer so ali prečkajo most in se vrnejo v svojo domovino, s pogojem, da po odločitvi vrnitev ni več mogoča.
Včasih si je bilo mogoče most tudi pobliže (kontrolirano) ogledati, a je sedaj to prepovedano - menda od obiska Billa Clintona, ki se je (nevede?) sprehodil po mostu.

V pripovedovanju J Korejcev sem vseskozi čutil nekakšno željo po ponovni združitvi in takšne so (bile) tudi uradne državne želje. V upanju na boljše sodelovanje (hmm, če zanemarimo željo po kopenski povezavi z vse pomembnejšo gospodarsko partnerico Kitajsko) so hoteli zgraditi novo železnico do Pyonyanga (in posodobiti obstoječo do kitajske meje). Leta 2002 jim je celo uspelo, da so na DMZ odstranili žico in mine ter zgradili progo čez mejo. Table še sedaj govorijo o uspešni združitvi Korej in o tem, da Dorasan ni zadnja postaja v J Koreji, temveč prva za pot na S. Konec l. 2007 so začeli voziti prvi tovorni vlaki (a le do industrijske cone Kaesong), čez leto pa se je  vse skupaj povrnilo v razcepljeno realnost, saj je S Koreja zaprla mejo.

No, tudi severnjaki so pokazali kar nekaj želja po združitvi, eno od njih so odkrili l. 1978, ko so zaznali nenavadne podzemne eksplozije. Najprej je bilo seveda zanikanje česarkoli kar bi bilo lahko v zvezi z njimi, kasneje pa so S Korejci "priznali", da so iskali premog in "malce zašli".
Šlo je za 1635 m dolg predor (cca. 2x2 m v višino in širino), ki se je takrat končal le dobrih 44 km pred Seoulom in v katerem bi bilo dovolj prostora za 30.000 oboroženih vojakov.
Dejstvo, da ni šlo za nespretno iskanje premoga (ali dohod do seoulske tržnice) je bilo podkrepljeno z odkritjem še treh takih predorov (prebežniki so kasneje razkrili, da naj bi jih bilo še okoli 20). Sicer jih s sodiranjem in novejšo tehnologijo še vedno iščejo, a menda se S sedaj bolj zanaša na zbliževanje z raketami dolgega dosega.

Tak naj bi bil pogled proti S Koreji z vrha hriba Dora, ki je najbljižja dostopna točka J Koreje proti Severni.
Desno od sredine se vidi 160 metrski stolp z zastavo (dolgo časa je bil to najvišji zastavni stolp na svetu), ki pa zaradi svoje teže (cca. 270 kg) le redko zaplapola, pod njim pa vas Kijong tong (Vas miru). Na južni strani jo imenujejo kar Reklamna vas, saj so ugotovili, da gre le za betonske lupine zgradb, celo brez zastekljenih oken in kakorkoli opremljene notranjosti.

Ob mojem obisku je bila vidljivost nična, so se pa jasno slišali udarni govori, ki jih s severa pošiljajo s pomočjo ogromnih ozvočenj. Medsebojno ogovarjanje preko zvočnikov (menda tudi po 20 ur dnevno) je bilo na koncu tako moteče, da sta se obe strani strinjali, da z njim prekineta. Tako je bilo vse od l. 2004 do letošnjega januarja, ko je S Koreja izvedla podzemni poskus - Severnjaki trdijo, da z vodikovo, večina preostalega sveta pa meni, da je šlo za atomsko bombo. Ne vem kdo je spet začel z uporabo zvočnikov, a s severa prihajajo politične parole in koračnice, z juga pa odgovarjajo s K-popom.

Nekako tako naj bi izgledala menza v industrijski coni v Kaesongu (fotke so z J korejske strani, pri izhodišču za prehod do cone).
Na J so se zavedali, da imajo na S izredno poceni delovno silo (z znanjem korejščine), na S pa da so dolarji vedno dobrodošli. Rezultat teh zavedanj je KIZ (Kaesong Industrial Zone), industrijska cona, ki so jo J korejska podjetja postavila 10 km S od DMZ. Načrti so bili zelo smeli, saj naj bi delo dobilo več kot 700.000 ljudi in v prvih letih obratovanja je bilo tam že zaposlenih več kot 50.000 severnjakov in nekaj sto južnjakov. Ne vem kakšne dobičke so ustvarjali (ob manj kot polletni prekinitvi delovanja l. 2013 naj bi tamkajšnjih 123 podjetij imelo skoraj milijardo USD izgube), a S korejska vlada je iz te cone dobila cca. 100 milijonov USD letno (ni podatkov o dejanskih zaslužkih delavcev (denar je šel direktno na vlado), plače pa so se s prvotnih 75 povzpele na 160 USD mesečnov letu 2012).
Z letošnjo zaostritvijo odnosov so se na S odločili za prekinitev sodelovanja in južnim sosedom dali 4 ure časa, da odidejo iz cone - menda jim ni uspelo odnesti kaj dosti materiala, strojev in druge opreme, ki so jo skozi leta investirali.
Po korejski vojni sta bili obe državi ekonomsko obubožani, sedaj pa je Republika Koreja članica G-20, spada med tehnološke najbolj napredne države, po BDPju se uvršča med prvo petnajsterico, po uvozu in izvozi med prvo peterico.... Medtem pa je Demokratični ljudski republiki Koreji s svojo zaprtostjo in enopartijskim režimom "uspelo" obvladovati zadnja mesta na vseh ekonomsko-finančno-gospodarskih lestvicah, da o tistih, ki merijo svoboščine raje niti ne pomislim.