Iz Uzbekistana v Kirgizijo

Uzbekistana je bilo počasi dovolj, čas torej, da zberem svoje kamele in se podam naprej.
Aja, svile do sedaj še nisem našel :(

Šele na poletu od Taškenta proti skrajnemu vzhodu države sem opazil, da dežela ni zgolj ravninska - se je videlo kar nekaj nagrbančenega in celo pokritega s snegom.
Enourni polet do Andijana (Andijon, Andizhan, Andižon, Andižan) nama je prihranil en zelooooo dolg dan (raje dva) vožnje po cestah in obmejno mesto sva dejansko izkoristila zgolj za poceni prehod v sosednjo državo.
Prvo začudenje na letališču: nihče ni prišel do naju, da bi težil s ponujanjem prevoza - prav nasprotno - šele zunaj terminala sem našel skupino moških, ki so se lenobno presedali in za katere sem "sumil", da bi lahko bili taksisti.
Drugo začudenje: kljub temu, da sva bila edina brez lastnega prevoza se mi sploh ni bilo treba truditi s pogajanjem za prevoz - že druga cena je bila sprejemljiva.
Ja seveda, preveč lepo, da bi bilo res v Uzbekistanu.
Takoj, ko smo zapustili urbani del ceste, ki vodi do meje s Kirgizijo, je začel šofer jamrati glede cene in dolžine poti, potem pa ceno podvojil, češ saj imata še nahbtnika. Sprva so bili pogovori še strpni, a sčasoma vse bolj ostri in napeti. Pa stric kar ustavi sredi ničesar in naju napodi ven. Ups. Sedaj se pa začnejo grde besede in nekaj telefoniranja z njegove strani. In se spet peljemo, a sem že dojel, da pot z njim sigurno ne bo več dolga. Imam že skoraj identično izkušnjo iz Toga.
Res. Čez par minut se spet ustavimo in stric iz prtljažnika zabriše najina nahrbtnika.
Ja, saj sem rekel, da že doživeto na drugi strani sveta ;)
Nekaj deset metrov naprej se ustavi avto in takoj mi postane jasno - najin stric je računal, da bo do meje še nabral par potnikov, a se mu ni izšlo in zato se midva preseliva k drugemu stricu, ki je že imel dve potnici.
Nekaj km se drenjamo in potem spet stop in znova presedanje v naslednji avto, ki nas pripelje do konca dolge kolone tovornjakov. Peš slediva sopotnicama iz avta do prvih kontrolnih točk. Sopotnici sta bili kar pravi za sledenje saj sta očitno poznali obmejne organe in tako sva tudi midva relativno hitro (vseeno je trajalo dobro uro) prehajala med kontrolami - pregled potnih listov, izpolnjevanje obrazcev, pregled prtljage, pregled naju, spet potni listi.... Opraviš na eni točki, vse pospraviš, hodiš nekaj deset metrov in ponoviš postopek. Je pa veliko zaposlenih in vsi imajo delo :(

Adijo Uzbekistan!

Na kirgiški meji pa mimo dolge kolone čakajočih (ki se niti niso razburjali) direktno do okenca, kjer so nama požigosali potna lista in to je bilo vse. Presenečenje. Samo ena kontrolna točka, nobenih rentgenov, nobenega spraševanja, nobenega kontroliranja, če je bil prejšnji pregled dovolj temeljit.... Pa še brez raznih povabilnih pisem, rezervacij hotelov, vizumov. Dober začetek.
Brez problemov dobiva prevoz do Oša (Osh) in to v avtu brez sovjetskih korenin.

Taškent - Tashkent

V primerjavi s prej obiskanima mestoma pa se prestolnica ne more ravno pohvaliti s kako "odmevno" znamenitostjo in tudi mesto nasploh ni tako, da bi v njem z veseljem ostajal. Časa sva imela kar nekaj in tako sva se do najbljižjih "must see"-jev ;) odpravila peš.

Ja, stranske taškentske ulice so popolnoma drugačne od tistih širokih cest v Samarkandu.

 A že v prvem parku najdeš ponavljajoči se uzbeški vzorec - dolgo, široko, prazno.

Biser sovjetske arhitekture.

Ta arhitektura je pa malo starejša (16. stol.) - Kukeldaševa šola (Kukeldash medresa) je lepo obnovljena, a povsem brez življenja.

Tam nekje za šolskim vogalom pa stoji ogromna tržnica - Čorsu (Chorsu / Eski Juva) bazaar. Prodajajo praktično vse kar si Uzbekistanec zaželi.

Turistom največ ponujajo some. Ne ribe, pač pa lokalni denar -  "črna" menjava za (predvsem) dolarje kljub prepovedi zelo cveti. Če pa stvar obrnem - turistom je verjetno najbolj zanimiv del z začimbami. Po količini in pestrosti povsem primerljivo s tržnicami v arabskem svetu.

Ker se vse dobi na tržnici, potem očitno ni nobene potrebe po dobri založenosti trgovin. Hm, ali pa gre zgolj za sovjetsko-ameriški model uzbeške novodobne trgovine?

 Po vseh teh ogledih (da o prehojenih kilometrih niti ne govorim) človek postane žejen ...

... in lačen.
Kaj bi vi naročili?

Ne, ni se treba zanašati na jenkijevski fast food. Proti večeru je domača hrana (šiš kebab - recimo, da so to neke vrste ražnjiči) za vsakim vogalom.

Na ulici postavljeni žari so kuhinje, garaže ali dvorišča pa se premenijo v restavracije.

Afrosiyob

Napake iz Buhare nisem ponovil in karti za vlak sem kupil takoj po prihodu v Samarkand, na železniški postaji. Čeprav sem imel vse točne podatke o datumu in uri odhoda, o vrsti in številki vlaka, o potovalnem razredu... pa vseeno ni šlo gladko.
Prvi uslužbenec se je že ob pogledu na dve Japonki pred mano prijel za glavo in začel klicati na pomoč - sodelavko. Ta je znala toliko angleško kot jaz rusko in bilo je ravno dovolj, da je uredila karte za Japonki in naju.
Ker medtem ni bilo več nobenega prihoda ali odhoda vlaka, so železniško postajo (izhode na perone) zaprli in le z veliko truda in prepričevanja mi je uspelo priti nazaj po prtljago in sopotnico.

Za pot do Taškenta sem izbral najnovejši, slabi dve leti star vlak Afrosiyob (španski proizvod Talgo), ki skoraj tristopetdeset kilometrov dolgo razdaljo premaga v dobrih dveh urah.

 Stjuardka/stjuard za vsak vagon - sprejem, kot za I. class v letalu.

Tudi v ekonomskem razredu je bilo prostora toliko, kot v prvem v letalu. Čisto, urejeno, nikjer še vidnih sledi obrabe, nobenega posiljevanja s kakšnimi ruskimi filmi... Fajn! Le pogled skozi okno je bil sila dolgočasen. Spet sama ravnina in uniformirana (eneka hiše) naselja, ki niso mogla skriti revščine. Obratno sorazmerje s širokimi avenijami in ogromnimi betonskimi stavbami v velikih mestih.

Malica in seveda mp3 predvajalnik za krajšanje časa.

Nekoč...

.... pred davnimi, davnimi časi je tam nekje daleč na Kitajskem Marko (hmm, al je bil Marco) Polo osedlal kamelo in se s karavano napotil domov.

Fotografija slike (olje, platno), kot jih prodajajo na taškentskih ulicah (no, v bistvu zgolj na eni).

Najine poti so se sicer večkrat križale, a nedavno nazaj sem se odločil, da mu grem povsem nasproti. Namesto kamele sem izbral letala, vlake, avtomobile in namesto karavane me je spremljala ena sama samcata sopotnica. Ker sem nekako dvomil, da se bova z Markom lahko srečala, sem poti dodal še en namen - pogledati sem hotel, če je na Svilni poti ostalo še kaj  žlahtne tkanine.
Kot običajno sem domačo nalogo naredil zelo temeljito: prebral vodiče, pregledal desetine blogov, stotine spletnih strani, prevajal iz ruščine in kitajščine ter si ogledoval satelitske posnetke na Googlovi Zemlji. Tako sva že pred začetkom poti prihranila kar nekaj novcev, saj sem izvedel, da se da uzbekistansko vizo dobiti tudi na letališču v Taškentu. Tega seveda niso vedeli ne na brniškem, ne na carigrajskem letališču in potrebno je bilo kar nekaj prepričevanja in kazanja povabilnih pisem in izpolnjenih viza obrazcev.
Ko sva sredi noči prišla na taškentsko letališče sva bila med redkimi tujci in edina brez vize, a še preden bi sploh lahko pomislil na komplikacije sem zagledal majhno kabino z napisom Visa on arrival. No, bila je prazna, zatemnjena, zaklenjena in minilo je kar ogromno časa (med mojim stalnim prigovarjanjem ostalim uslužbencem), da se je le prikazal nekdo, pokasiral dolarje in v potna lista nalepil vizi.
Ravno prav, saj se je medtem množica prerivajočih se domačinov že premaknila čez večino kontrol in tako sva bila midva deležna bolj hitrih in površnih pregledov. Podatek, ker ni nič neobičajnega, če moraš vso vsebino torb/nahrbtnikov/kovčkov razstaviti na pultu, če ti v denarnici štejejo denar, če ti pregledajo vsebino računalnika ali pogledajo slikce v fotoaparatu.
Tudi taxista sva hitro našla, da naju je prepeljal na drugo stran letališča, na domači terminal, kjer naju je spet čakala kontrola, preverjanje potnih listov, viz in letalskih kart, potem pa čakanje do jutra v povsem prazni letališki stavbi.

Polet s "posebno izdajo" Iljušina (na rednih linijah jih je menda le osem - šest v Uzbekistanu) in že sva bila v enem izmed najbolj znanih (in znamenitih) mest na Svilni poti, v Buhari.