Nikoli nisem razumel ubijanja. Kaj je v človeku, da ubije sebi enakega - svojega soseda ali pa popolnega neznanca?
Tu okoli so bile sledi ubijanja na vsakem koraku, a šele na agdamskem pokopališču sem se zavedel neskončnosti sovraštva med sosedi, mogoče celo med nekdanjimi prijatelji.
Ko sem se doma pripravljal na pot in pregledoval Googlove zemljevide sem tik pred križiščem za Agdam videl napis Akna cemetery (Agdam je sedaj preimenovan v armensko Akno) in v mojem "road booku" se je pojavil zapis: za pokopališčem zavij desno.
Pri zavijanju pokopališča seveda nisem videl, misleč, da gre verjetno za kakšne stoletja stare in s travo preraščene grobove. Nazaj grede pa sem s ceste le opazil, da je med travo in grmovjem neverjetno veliko nekih kamnov... in sem šel pogledat.
Najprej sploh nisem vedel zakaj gre, a ko sem začel brati zbledele napise na porušenih nagrobnikih me je spreletel srh.
Armenci so poleg Agdama uničili in izropali tudi agdamsko pokopališče.
Glede na skope zapise na spletu so se nad pokopališče spravili "šele" tri ali štiri leta po zavzetju mesta - na obsežnem pokopališču nisem videl niti enega nepoškodovanega nagrobnika, niti enega groba, ki ne bi bil oskrunjen.
Prepovedane stvari so najslajše, kajne?
Niti slučajno ni bilo sladko, a bilo je prepovedano in nisem se mogel upreti skušnjavi.
Vedel sem, da ne smem na obmejno področje, a sem se vseeno odločil (pravzaprav že doma) in se zapeljal SV od Stepanakerta. Med vožnjo, ko sem srečaval številne vojaške kamione, videval tabore postavljene ob tankih in v zaklonih skrite topove, sem začel resno dvomiti o pravilnosti svoje odločitve - te fotke so nastale nazaj grede in še to sem pazil, da sem fotkal le vojaško prazna področja.
Ko sem zapeljal v mesto Agdam in pred vojaškimi zaporami dvakrat sunkovito obrnil pa je bil moj pogum že močno načet. Tolažil sem se z dejstvom, da imam armenske tablice in se tako vsaj od daleč ne vidi, da sem vsiljivec.
Ja, bil sem v največjem "mestu duhov" na svetu, v Agdamu, v kavkaški Hirošimi.
Agdam nikoli ni bilo pomembno mesto.... Potem se je pa l. 1993 vse spremenilo.
Za Azere je bilo mesto dobro izhodišče za napade na Stepnakert (cca. 25km oddaljenosti) in poleti 1993 so se Armenci odločili, da temu naredijo konec - z več tisoč vojaki in težko artilerijo so mesto napadli in po krvavih bojih tudi zasedli.V "skrbi", da se Azeri ne bi kdaj vrnili nazaj so mesto popolnoma porušili.
Agdamska mošeja je bila dolgo časa edina stavba, ki je ostala kolikor toliko cela, a so jo kmalu začeli uporabljati kot hlev, oziroma zavetišče za krave in koze, ki so se pasle po okolici. V času mojega "obiska" so bile okrog mošeje postavljene železne pregrade, vhod pa zaklenjen. No, bil je pa odprt vhod na minaret - sem splezal na streho, hotel tudi na vrh minareta, a sem se premislil, ko sem videl, da je s travo poraščena streha že vsa luknjičava, minaret pa je izgledal še v slabšem stanju.
Mesto, v katerem je bilo l. 1991 40.000 prebivalcev je danes popolnoma prazno (če ne upoštevam občasne vojaške prisotnosti), vse bolj ga preprašča trava in grmovje in vse manj je ostankov, ker iz njega pobirajo vse kar je slučajno še ostalo uporabnega (zidake, vodovodne cevi, električne kable...).
Tako sem jaz videl Agdam, pred vojno je bil pa tak: KLIK
