Delhi - desetič

Je res že čas, da zaključim s tem potovanjem ;)
Z juga Bangladeša se je nabralo kar za nekaj ur voženj z avtobusom, vlakom, letaloma, rikšami in taksiji. Hja, delhijskega taksista sem kar jaz usmerjal do cilja - očitno bo moja računica pravilna in sem res že desetič v indijski prestolnici.
Paharganj mi je že povsem domač in od prvega (preko vseh naslednjih) obiska se ni nič spremenilo. "Zdrava" mera umazanije, prahu, gneče in kaosa, vse tako značilno za dobršen del Indije.

V središču Paharganja sem si našel luksuzno (glede na razmere v četrti) sobo in čez minutko sem bil že v znanem okolju.

Že dolgo se v Delhiju nisem počutil tako dobro. Po vseh čustveno-psihično-fizičnih naporih (ja, par besed in sličic o tem bo še sledilo) Bangladeša je bil Delhi pravo olajšanje. Lahkih nog naokrog (o vlagi in vročini zadnjih dni tukaj ni bilo sledu) in z nasmeškom sem odpravljal vse vsiljive prodajalce, rikšarje in "vodiče".

Kakorkoli gledam na potovanja po Indiji, vedno je vsaj milijon Indijcev, ki mi gredo strahotno na živce, vedno so bizarni zapleti z birokracijo in nelogičnim razmišljanjem raznoraznih uradnikov, policajev, sprevodnikov, ..., trpim v neizmerni gneči, kjer ni sekunde možnosti za zasebnost, na bruhanje mi gre ob vsej svinjariji in komaj čakam, da grem domov, da bom lahko pojedel nekaj užitnega.
Skratka:

... do naslednjič ;)

DEL-UDR

Čakanje na letališčih me še vedno ubija in tokrat ni bilo nič drugače. Cel delavnik v čakalnici ni nič prijetnega, a žal ni šlo drugače.

Končno z razmajanim propelerskim letalom v središče Rajasthana - Udaipur, kjer je okroglih 30 stopinj več, kot doma.

IGI Delhi

Sploh nisem mogel verjeti vsem spremembam, ki jih je doživelo delhijsko letališče. Nekdaj zanemarjena in umazana luknja končno izgleda podobna ostalim normalnim letališčem.
Sem naredil nekaj fotk posebej za Kim, da mi bo sploh verjela :)
 

Delhi

Delhi je verjetno na drugem mestu (za Bangkokom) na mojem seznamu največkrat obiskanih mestih. Prihajam, odhajam, prenočujem, raziskujem ali le menjam vlake in letala, a še vedno se v tem 16 milijonskem mestu ne počutim preveč domače. Kim pa je od prejšnjega obiska že malo pozabila kako sva v nogavicah bredla po monsunskem nalivu po umazanih ulicah, se izogibala kravam in rikšam ter odganjala berače - in je spet doživljala kulturni šok.

Po stari indijski navadi (hmm, te navade se "uspešno" prenašajo po vsem tretjem svetu) je avtobus ustavil kar nekje in nisva imela pojma kako daleč stran sva od centra. Pri sopotnikih sva se pozanimala za približno ceno prevoza, zbarantala svojo ceno (ki je bila seveda višja kot za domačine) in se pripeljala do mojih "prijateljev" v Paharganju.
Hmm, kaka štorija o tem prijateljstvu ;)
Leta 2003 sva bila s Kim dvakrat v Delhiju (1+3 noči) in obakrat sva prenočevala na koncu Paharganja, v hostlu Star View. Nič posebnega, a dobra lokacija in prijazno osebje, tako da sem se 2007 spet pojavil na njihovih stopnicah in še preden sem prišel do recepcijskega pulta me je možak z druge strani z nasmehom in tipično indijsko angleščino ogovoril: "Hello. Hey, I know you. You've been here before. Ye, ye, I remember." Haloooooo. Kako se ti mene spomniš po štirih letih? In se je res. Še to je vedel, da nisem bil sam.... No, pa sem spet tri dni ostal pri njih in potem še enkrat.
Tako sva šla s Kim k prijateljem, v hostlu pustila prtljago in se podala po nakupih (imela sva čas do dohoda letala, do poznega popoldneva).

Old Delhi je bil v jutranjih urah in dežju nenavadno prazen in nikakor nama ni uspelo najti stojnic in trgovin, kjer prodajajo začimbe - seveda ne, ker stojnic še niso postavili, trgovine pa so bile zaprte s pločevinastimi roletami. Po dobri uri beganja sem ter tja sva se zanesla na rikšarja, ki naju je pripeljal nazaj, na izhodišče najinega tavanja. Začuden pogled prodajalca, ko sem poznavalsko okušal semena fenela in kupil dva kilograma.
Nazaj do Paharganja, kjer sva z nakupom zobnih past in tigrovega balma izpraznila drogerijo in kjer sem potem na mali tržnici ugotovil, da se za fenel ne bi bilo treba voziti v stari del mesta. Smradu ulice sva ušla v trgovini, kjer si je Kim naredila zalogo naravnih parfumov, izkoristila sva moje poznavanje stranskih uličic in si privoščila normalen obrok. Še nekaj dolgočasenja na zapacanem kavču v hostlu in odhod na letališče.

Postajališče taxijev pred železniško postajo nasproti Paharganja.

Paharganj v času monsunskega deževja.

Urejen promet!

Old Delhi v prebujanju.