Je res že čas, da zaključim s tem potovanjem ;)
Z juga Bangladeša se je nabralo kar za nekaj ur voženj z avtobusom, vlakom, letaloma, rikšami in taksiji. Hja, delhijskega taksista sem kar jaz usmerjal do cilja - očitno bo moja računica pravilna in sem res že desetič v indijski prestolnici.
Paharganj mi je že povsem domač in od prvega (preko vseh naslednjih) obiska se ni nič spremenilo. "Zdrava" mera umazanije, prahu, gneče in kaosa, vse tako značilno za dobršen del Indije.
V središču Paharganja sem si našel luksuzno (glede na razmere v četrti) sobo in čez minutko sem bil že v znanem okolju.
Že dolgo se v Delhiju nisem počutil tako dobro. Po vseh čustveno-psihično-fizičnih naporih (ja, par besed in sličic o tem bo še sledilo) Bangladeša je bil Delhi pravo olajšanje. Lahkih nog naokrog (o vlagi in vročini zadnjih dni tukaj ni bilo sledu) in z nasmeškom sem odpravljal vse vsiljive prodajalce, rikšarje in "vodiče".
Kakorkoli gledam na potovanja po Indiji, vedno je vsaj milijon Indijcev, ki mi gredo strahotno na živce, vedno so bizarni zapleti z birokracijo in nelogičnim razmišljanjem raznoraznih uradnikov, policajev, sprevodnikov, ..., trpim v neizmerni gneči, kjer ni sekunde možnosti za zasebnost, na bruhanje mi gre ob vsej svinjariji in komaj čakam, da grem domov, da bom lahko pojedel nekaj užitnega.
Skratka:
... do naslednjič ;)
Z juga Bangladeša se je nabralo kar za nekaj ur voženj z avtobusom, vlakom, letaloma, rikšami in taksiji. Hja, delhijskega taksista sem kar jaz usmerjal do cilja - očitno bo moja računica pravilna in sem res že desetič v indijski prestolnici.
Paharganj mi je že povsem domač in od prvega (preko vseh naslednjih) obiska se ni nič spremenilo. "Zdrava" mera umazanije, prahu, gneče in kaosa, vse tako značilno za dobršen del Indije.
V središču Paharganja sem si našel luksuzno (glede na razmere v četrti) sobo in čez minutko sem bil že v znanem okolju.
Že dolgo se v Delhiju nisem počutil tako dobro. Po vseh čustveno-psihično-fizičnih naporih (ja, par besed in sličic o tem bo še sledilo) Bangladeša je bil Delhi pravo olajšanje. Lahkih nog naokrog (o vlagi in vročini zadnjih dni tukaj ni bilo sledu) in z nasmeškom sem odpravljal vse vsiljive prodajalce, rikšarje in "vodiče".
Kakorkoli gledam na potovanja po Indiji, vedno je vsaj milijon Indijcev, ki mi gredo strahotno na živce, vedno so bizarni zapleti z birokracijo in nelogičnim razmišljanjem raznoraznih uradnikov, policajev, sprevodnikov, ..., trpim v neizmerni gneči, kjer ni sekunde možnosti za zasebnost, na bruhanje mi gre ob vsej svinjariji in komaj čakam, da grem domov, da bom lahko pojedel nekaj užitnega.
Skratka:
... do naslednjič ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar