Kjer ni turistov

Iskreno povedano sem v Angkorju pričakoval množični turizem (no, presenetila me je številčnost - zelo) in zato sem že krepko pred odhodom naredil svojo obvezno domačo nalogo: poiskati nekaj, kamor "običajni" turisti ne hodijo.
Na spisek sem takoj vpisal Beng Mealea (domačini izgovarjajo: bang meli), ki sva jo s Kim pred osmimi leti našla tako, kot je na zgornji fotki. Takrat ti templji še niso bili znani in dejansko sva bila edina obiskovalca.

Sedaj so področje dodobra očistili, naredili potke, asfaltirali cesto in povečali obisk.

No, ni tako divje, kot je bilo, je pa še vedno zelo zanimivo in čisto drugače, kot očiščeni templji Angkorja. Obisk templjev sva tudi odložila na pozno popoldne, ko se je turistični naval že močno razredčil in bilo je prav fajn.

Ampak arheološki sladkorček sem pa seveda pustil za konec ;)

Moje predpopotne domače naloge pomenijo velikooooo časa prebitega med brskanjem po člankih, forumih, opisih, med gledanjem fotk in video zapisov o načrtovanih lokacijah, Nagrada pa potem nekaj takega, kot je bil v tem primeru Koh Ker.

Toliko stran od Siem Reapa, da tja ne hodijo turisti, toliko "nov", da množice še ne vedo zanj in tako fajn, da sva najela avto (s šoferjem) za turo do tja.

Vse "razmetano", zaraščeno, z ogromnimi pajčevinami, kot se za templje stran z uhojenih poti tudi spodobi.

In ko se prebiješ skozi "preddverje", se izza obzidja pojavi čistina s čisto pravo piramido.

Ja, res, tudi v Kambodži imajo piramido (bogve, koliko se jih še skriva v džunglah).

Čas jo je že malce razdejal, a za dobro tisočletje pod milim nebom še vedno solidno izgleda.

Tam daleč v džungli se pa menda še vedno skriva vsaj še nekaj deset podobnih templjev. Ne raziskujte, ker področje še vedno ni v celoti očiščeno min.Si pa lahko privoščite kak kipec s tega področja - skozi desetletja (stoletja?) je bilo na odročnem področju ogromno plenjenja in artefakte še danes prodajajo na avkcijah.

Torej.
Če si obisk Angkorja in okolice dobro načrtuješ, vzameš nekaj več časa in brezglavo ne slediš množicam, potem se da marsikaj ogledati v miru in tudi za kako fotko je dovolj priložnosti.

Banteay Srei

Spet bi moral uporabi tisti znameniti stavek iz Monty Pythona... Banteay Srei je res nekaj čisto drugega, kot glavni Angkor templji - drugačna arhitektura, posvečen hindujskemu bogu Šivi, le rdeča nit množičnosti turizma se je povlekla tudi do sem.
Nekdaj povsem samoten kraj, težko dostopen po prašni ali blatni cesti kakih 25 km iz Siem Reapa je sedaj oblegan z avtobusi, do njega vodi spodobna asfaltna cesta in pred templji je poleg velikega parkirišča postavljen še pravi turistično infomacijski vstopni center.
Sem se mu resnično hotel izogniti, a ker je bil ob poti do drugega cilja in predvsem, ker sem bil prepričan, da bo K., ljubiteljici vsega indijskega, všeč, sva se podala še do sem.

 Ni kaj, tempelj je res poseben in lep... Sem se moral pa kar potruditi, da sem vzel fotoaparat v roke in naredil par fotk - detajlov, ker so bili veliki kadri vedno polni motečih elementov.

Tomb raider

V prejšnji objavi sem veliko jamral nad množicami turistov, sedaj pa malce bolj optimistično naprej ;)
Po sončnem vzhodu je velika večina (po liniji najmanjšega odpora ali po črednem nagonu) nadaljevala ogled Wata, midva sva se pa premišljeno odločila za Ta Phrom in bila nagrajena s (skoraj) samoto.

Najin motorist sicer ni bil prav nič zadovoljen z dodatno vožnjo, sva bila pa midva zato toliko bolj, ker se je načrtovanje res obrestovalo.

Tako je bilo pa l. 2007, ko se je še dalo neovirano hoditi med ostanki temljev.

V Bayonu pa ni bilo več sreče - nepregledne množice (kitajskih) turistov so zavzele celotno področje in kamorkoli sem obrnil objektiv vedno sem v iskalu zagledal nekaj poševnookega - obupal in nehal fotkati.

 ....še enkrat nazaj v Angkor Wat...

Konec romantike

To je ena izmed redkih fotk sončnega vzhoda v Angkorju, ki mi je še ostala, glavnino sem namreč izbrisal. Pa nisem bil razočaran nad svojim znanjem, nad tehničnimi zmožnosti mojega Canona, niti nad arhitekturo ali vremenom in naravo.

V tej množici tiči moje razočaranje. No, saj približno sem vedel kaj me čaka in zato sem si z zgodnjim prihodom tudi zagotovil mesto v prvi vrsti, a vseeno - kar je preveč je preveč.

Vsepovsod je bilo ljudi bistveno preveč, ogromno prerivanja, skakanja v kader, da ne omenjam svetlečih zaslonov telefonov in tablic, prižganih baterijskih svetilk in bliskanja kompaktov - zaradi tega sem izbrisal nekaj deset (po mojih merilih) uničenih fotk.

Ko se je množica po sončnem vzhodu zvalila v Angkor Wat sva s K. (že prej načrtovano) raje pobegnila drugam.

Ne vem no, če je to prihodnost turizma, potem se ga jaz ne grem več. Vsepovsod stotine paketnih turistov (predvsem Kitajcev), ki so se v veliki večini zabavali s tehničnimi igračkami in pravzaprav niti ne vedeli kje sploh so.
Kakorkoli sem mislil, da sem pripravljen na množični turizem v Siem Reapu, pa sem bil vseeno iz ure v uro bolj razočaran. Jah, lokacijo poznam že iz dveh prejšnjih potovanj (16 in 8 let v preteklosti), a me je sedaj že pot z letališča presenetila - mestece se je neverjetno povečalo, namesto prašne poti je v center vodila štiripasovnica, namesto petih restavracij jih je sedaj vsaj sto, potem pa še bari, tržnice, trgovine....
Ne, popotniške romantike ni več.

Da ne bo vse skupaj zgolj le tarnanje - tudi prenočišč je ogromno in za bistveno manj denarja kot v Burmi dobiš tu veliko udobja, vsak dan se lahko zmišljuješ kaj boš jedel in pil, izlete in prevoze se da lahko organizirati. Nenazadnje - imajo BeerLao (sploh nisem ljubitelj piva, a čez laoškega ga ni).

Drugače pa - po Ngwe Saungu smo v Yangonu preživeli še en dan skupaj, skupinica je odletela domov, s K. pa sva nadaljevala pot čez BKK v Siem Reap.